Kako se je vse skupaj začelo in kako je Ronja dobila ime

"Pomislite v okviru skorajšnjega prihoda duše na zemljo. Skoraj nihče od nas na zemlji ni bil načrtovan. Večinoma smo bili veliko presenečenje za nekoga, ki ni bil povsem "pripravljen". Verjetno je večina od nas, preden smo nenadoma prišli na zemljo, zagledala drobno odprtino, vrzel v sončnem vzhodu sveta pod seboj, in skočili smo skoznjo. Izkoristili smo priložnost, da nam bo mogoče dano telo, ki bo preživelo in se rodilo na zemlji. Nedvomno smo bili vihrave, odločne in navdušene dušice.

Človeška bitja pogosto zaznajo to živahno življenje dušice, ki se poskuša prebiti. Nekateri začutijo nekakšno lebdenje ob sebi, še ne docela manifestirano, ob spočetju na primer. Kajti marsikatera vez se nekako stke, preden vidimo dejanskega otroka, skrivnostna in otipljiva vez, vtkana v rdečo kri, in nekakšen nenaden oster spomin ali bežen uvid v večnost skozi materin srčni utrip.

Kulture redko omenjajo te in druge skrivnostne dejavnike nosečnosti in nege otrok, kot da bi bila nosečnost zgolj stvar biologije. Pa ni. Veliko bolj je vstop v veliko skrivnost, v kateri se nova zavest trudi predreti številne ravni."

iz knjige Odveži močno žensko, Clarissa Pinkola Estes

Ja … Vse se je začelo s tem občutkom »lebdenja živahne dušice ob sebi« in z metuljčki – s tistimi v trebuhu in z enim ta pravim.

Točno se spomnim občutkov, ko se mi je zdelo, da v moje/naše življenje želi priti nov otročiček. Malo sem bila začudena in veliko sem se upirala. :)

Kljub uporu so se v srcu občutki lepega pričakovanja in ljubezni do novega bitja samo stopnjevali. Spomnim se tudi občutka metuljčkov v trebuhu, ko sem se tuširala in sem se v enem trenutku kar ozrla naokrog, ker je bila tista »živahna dušica« tako blizu!

Potem me je sredi sončnega junijskega dne obiskal nenavadno velik metulj črno-modre barve. Takega nisem videla še nikoli prej – niti tako velikega niti takih barv. Kar je bilo še bolj nenavadno, je to, da je sredi belega dne, medtem ko sem kuhala, Anika in Uroš pa sta se igrala pred hišo, priletel naravnost v dnevno sobo in se usedel na okno. Šla sem čisto zraven njega, dolgo sem bila tam in ni se ustrašil.

Prav kmalu sem se »prebudila« … "Oo, a si to ti … otrok? Je to znak ...si to ti ...? Ooo… jaa!" Kar gledala sem in sem vedela. Enostavno vedela sem. Ampak še vedno sem se upirala. :D

Potem sem šla nazaj kuhat … metulj pa je še kar en čas ostal tam.

Ja, čeprav sem dobivala znake, da prihaja otrok, sem se temu upirala. Zakaj? Za mano je bilo težko obdobje in počutila sem se šibko, nesposobno, s polno strahov, brez denarja, brez dela … Strah me je bilo vseh pregledov v nosečnosti, jemanja krvi, siljenja in drezanja vame in v otroka … brrr. Niti približno si nisem predstavljala, kako bi lahko ponovno šla čez vse to!

A življenje ve, kaj dela in če se še tako trudimo, stvari grejo po svoje, mimo našega nadzora. Um in strahovi niso najmočnejši, v življenju obstajajo sile, močnejše od zgodb v naših glavah. Obstaja tudi srce in obstaja modrost, ki nas ves čas ljubeče vodi ...

Kar je v bistvu najlepša stvar v življenju. :)

No … in zasukalo se je mimo mojega nadzora.

Ronja je bila pripravljena na Življenje!!! "Ker se mami tako upira, smo ji zmedli menstrualni ciklus, hihi, to bo presenečenje, izkoristiti moram priložnost, prihajam!" je vriskala. No, nisem je tako zares slišala, a vem …

Tako je bilo namenjeno.

---

Verjamem, da si otroci sami izberejo ime.

Res sem si želela, da bi ime prepoznala, da bi ta moj čudežen otrok nosil ime, ki bi mu res pasalo.

Nisem bila prepričana niti o spolu, zdelo pa se mi je, da bo punčka.

Velikokrat sem se spraševala, kako čutim otroka – kakšen je, kakšna je? Rekla sem ji, naj mi kar sporoči ime, naj dobim jasen znak, da bom zagotovo vedela, da je to njeno ime, ki si ga želi.

Sama nisem imela nobene posebne ideje. Nekajkrat sem šla čez razne sezname, a mi nobeno ni padlo v oko. Le to sem čutila, da ji ne bi pasalo preveč nežno ime, ampak nekaj bolj divjega … kakšen R mora imeti, sem si mislila.

Potem pa je prišla ena nedelja, ko je bil zvečer na TV-ju šov Slovenija ima talent in Uroš me je povabil na kavč, da bi skupaj gledala.

Še dobro se spomnim, da mi ni bilo ravno do tega, saj se mi je zdelo škoda mojega prostega časa za gledanje šova, še posebej zaradi tistih nadležnih reklam … 

Pa sem se vseeno uležala zraven in kmalu je bila na vrsti tričlanska družinica, ki se je predstavila z izvirnim talentom – s stropa so se spuščali po nekih dolgih svilenih trakovih ... Nastopala je tudi zelo prisrčna punčka, ki je na koncu točke izvedla drzen, hiter, pogumen skok oz. zavrtljaj, se pognala proti tlem in – baam – sunkovito pristala na tleh.

Kamera jo je pokazala čisto od blizu.

Imela je rjave lase, žareč pogled in nasmeh do ušes …

in pokazalo se je njeno ime – RONJA.

»Aaaaaaa, Ronja! Ronja! Uroš, Ronja! To je to! Jaaa! Kok lepo ime. Kaj pa če bi bla res Ronja?«

V tistem sem vedela, da je to to.

Drzna, divja, pogumna, nasmejana deklica. To je Ronja.

Moja razbojniška hči!

foto: Urška Bernik

Zaupaj svojemu moškemu

Otrok se igra zunaj z atijem … ti, mami si nedaleč stran (a toliko, da te otrok ne vidi) … naenkrat otrok pade s klopce, se udari in začne močno jokati … Ati ga vzame v naročje, otrok še vedno joka in joka … kaj narediš ti?

Možnosti je več, najbolj pogoste so najbrž:

a. prihitiš k otroku, ga vzameš k sebi

b. prihitiš zraven, svetuješ atiju, kako naj ravna z otrokom

c. prihitiš zraven in še ti božaš in umirjaš otroka

d. se delaš, da te ni in se umakneš

Tale situacija se je danes zgodila pri nas. Prvi impulz, ko sem slišala otroka jokati, je bil, da pridem zraven, pogledam, kaj se je zgodilo in umirim otroka. A zopet sem se spomnila ene pomembne lekcije, ki sem se je začela učiti že v prvih tednih po porodu: zaupaj svojemu moškemu.

Spomnim se tistih prvih dni po porodu, ko sva bili z dojenčico kot eno in sem jo nerada dajala drugim v naročje. Vsak dan, vsako uro, sva bili skupaj in se učili komunikacije, spoznavali sva se, hitro sva se tudi ujeli in kar dobro sem čutila, kaj potrebuje.

V tistem času sem naletela na en dober članek, ki je opisoval, kako moramo mame dovoliti možem, da se tudi oni povežejo z otrokom, kako jim moramo zaupati, dati čas in pustiti, da delajo napake, da kaj naredijo drugače od nas, da malo po svoje delajo z otrokom … s tem jim izkažemo spoštovanje in jim sploh damo možnost, da zgradijo odnos z otrokom.

Začutila sem, da je to res zelo pomembno in potem sem pazila na to, da bi moža vključevala v to novo družinsko klimo in mu dala mir pri tem, da se povezuje z otrokom – na svoj način. J Pa sem že v prvih tednih opazila, kako rada ga popravljam, mu razlagam, kako (in celo koliko časa) naj previja dojenčka, kako naj jo drži, kaj naj bi naredil, če joka, kako naj govori z njo, kako naj ji obleče …

Dokler si nisem nekega lepega dne rekla – ej, pa daj mir. In se odmaknila, ko je bil njun čas. Z nenehnim popravljanjem moškega ne naredim čisto nič pametnega. Ja, zmeniva se par osnovnih »pravil«, imava kakšno debato o vzgoji, drugače pa je odlično, da se z otrokom ukvarjava vsak po svoje! Če je na začetku malo zbegan in ne ve, kako naj ravna, mu prijazno pomagam, potem pa mu dam mir. Naj se uči, naj še on spoznava otroka. Zaupam mu, da zna. Zaupam mu, da zna po svoje!Tudi otrok naj se navadi na očeta, z njim bo imel drugačen odnos kot z mano in to je super!

Mi ženske, mame, smo tiste, ki očeta povabimo v odnos z otrokom. Še najboljše je, če to nežno in počasi počnemo že v nosečnosti. Mi smo tiste, ki očeta spodbujamo, spoštujemo in verjamemo vanj.

Verjamem, da si očetje želijo biti povezani z otrokom, ampak mogoče jim je včasih težko … najprej zato, ker smo mame že tako ali tako bolj povezane z otrokom. Potem pa še mame včasih mislimo, da samo mi najbolj popolno znamo ravnati z otrokom, in zato očetje lahko kar »izvisijo«. Če se potem, ko poskušajo vzpostavljati prve stike, še ves čas vmešavamo in jih popravljamo ali kritiziramo, jim s tem damo vedeti, da oni itak ne znajo, da smo mi boljše. (Če že kaj popravimo, to lahko storimo spoštljivo.) Tako se lahko hitro zgodi, da se izgubi zaupanje, oče in otrok pa ostaneta prikrajšana za to zanimivo iskanje skupnega jezika.

Ja, danes po tistem hčerkinem padcu sem izbrala odgovor D. Delala sem se, da me ni, otrok se je kmalu umiril, očetu pa sem dala možnost, da pokaže, kako je čudovit in sposoben!

Vsak dan se lahko učimo, da malce bolj zaupamo svojemu moškemu …

Pridna?

Z besedo »priden« se nikoli nisem posebno ukvarjala. Uporabljala sem jo normalno, kot pač večina ljudi. Je pa zbudila mojo pozornost takoj po porodu, ko so me ljudje za dojenčico začeli spraševati: A je pridna? Po pravici povedano nikoli nisem vedela, kaj naj odgovorim. Nekaj v meni se je upiralo temu izrazu. Kaj naj bi zdaj to pomenilo – priden dojenček? Da ne joka, spi celo noč, ne povzroča težav? Je to res to, kar si želimo od dojenčkov/otrok? Da so pridni? To pomeni, da že od začetka želimo, da je otrok tak, kot MI hočemo. Tak, da je NAM udobno. Da zastremo njegova pristna občutja, ki se izražajo skozi jok in ki so, seveda, za starše naporna. Je dojenček, ki veliko joka manj priden od tistega, ki skoraj nič ne joka? NE! Dojenček, ki joka, samo pristno izraža to, kar čuti! Zato so čisto vsi dojenčki enako pridni, če že moramo uporabiti to besedo.

Potem pa sem se s tole pridnostjo (ki je pravzaprav posebnost slovenskega jezika!) srečala še, ko sem brala razmišljanja patra Karla Gržana. On zelo jasno pove, da je beseda priden manipulativna in zato nedopustna. Namreč – če nekomu rečemo, da je priden, to pomeni samo to, da je izpolnil naša pričakovanja. Zato namesto besede priden lahko nekomu rečemo, da je prijazen, odgovoren, ustvarjalen … ali ga pohvalimo kako drugače.

Če si ves čas priden ( = izpolnjuješ pričakovanja drugih), potem si pohleven, utišan, delaš tako, da boš vedno všeč drugim. Velikokrat moraš zatreti svojo moč, ustvarjalnost in predvsem svoje pristne občutke, svojo resnico! Kako bi lahko na kateremkoli področju sploh prišlo do kakšnega napredka, če bi bili vsi ves čas samo pridni? Pa se vseeno to pričakuje od nas – biti pridna delavka, pridna ženska, pridna gospodinja (ki gara, streže vsem, je ves čas vsem na voljo, ima ves čas red po hiši – važno, da se navzven vidi pridnost, če je navznoter ženska v resnici popolnoma izčrpana in jezna na ves svet, to pa naj se skrije – ker ni pridno).

In če se vrnem k otrokom … Jaz sem bila kot otrok izjemno »NEpridna« (trmasta, svojeglava, uporniška) in na to sem še danes najbolj ponosna! To otroško svojeglavost in upiranje danes čutim kot eno izjemno željo, da bi živela svojo resnico in da bi pokazala resnico tudi drugim okrog sebe. Nepridni otroci vedno prinašajo resnico! Hočejo, da kot starši spregledamo, da jih vidimo, in tudi, da se začnemo spraševati o svojih pristnih občutjih. Prinašajo prevetritev starih zaprašenih prepričanj in navad, ki ne podpirajo življenja.

Zato NE pridnosti in JA odgovornosti, ustvarjalnosti, resnici in življenju!    

To sem jaz.

To sem jaz.

Tale moja slika je verjetno ena »najslabših«, kar sem jih kdaj objavila. Po družbenih kriterijih sem na fotki najbrž daleč stran od lepotnega ideala. Včeraj zvečer sem jo delila na instagramu in spodaj pripisala:

»Ponavadi na instagram dajem(o) lepe fotke. Včasih pride moment, ko sem prav sita te popolnosti na vsakem koraku. … Ležim na kavču v raztegnjeni trenirki, z najbolj mastnimi lasmi, še zakurt moram, da se bom sploh lahko umila. Pa še lačna sem. Oh, to realno življenje.«

Ne vem, kako je pri vas, ampak mene taki realni življenjski utrinki prav sprostijo!
Zase lahko rečem, da se dolgo sploh nisem zavedala, kako me to predstavljanje samo srečnih trenutkov obremenjuje … lepi avtomobili, čista bela stanovanja … jaz pa s starim avtom brez klime, pohištvom starim 30 let + itd. Pa ta občutek o pomanjkanju materialnih stvari še ni tako moteč, veliko huje je živeti z občutkom, da si edini, ki ne zna biti ves čas srečen, ki ne zna ves čas uživati z družino … Seveda je to napačno prepričanje, ki se je čisto potiho, nezavedno oblikovalo v meni. Doživljala sem pritisk – tak tih, ki je precej grozen, dokler ga ne ozavestiš. Vsi drugi so zadovoljni, mirni, jaz pa ostajam sama nekje na robu, odrinjena iz te presrečne družbe, edina z nekimi »nerešljivimi« stiskami … Večali so se občutki krivde - občutki, da sem napačna, nesposobna in da nikamor ne pripadam.

Tako sem živela nekaj časa, dokler nisem začela odkrivati, da živim v zelo zgrešenih predstavah, zaradi katerih sem bila osamljena. Bolj kot sem si upala biti resnična v odnosih z drugimi, bolj sem odkrivala, da sploh nisem edina, ki tako čuti. Nisem edina, ki je včasih na dnu! Nisem edina, ki išče rešitve, ki ji je včasih težko in ki potrebuje podporo! Oh, kje pa!

Ravno pristni odnosi z ljudmi so mi dali velik vpogled v resničnost in v to, da smo prav zares vsi »bratje in sestre«. Nihče od nas ni vreden več in nihče vreden manj. Enako smo vredni in enako pomembni. Vsi smo na tem svetu, da rastemo, spoznavamo sebe in druge, se učimo, sanjamo in hrepenimo.
Srečujmo se v zavedanju, da smo med seboj povezani veliko bolj, kot si predstavljamo in da smo zato drug drugemu lahko neizmerno bogastvo!

Kaj se tako bojiš??

Grozno neprijetno mi je, ko kdo začne siliti v mojo hčerko in kar ne odneha. Največkrat so to osebe, ki jih niti ne pozna. »Pridi k meni. Pridi, da te popestkam.« In ko hčerka reče »ne« ali pa se začne umikati, marsikdo še bolj začne težiti ali pa jo na razne »prijazne« načine vabiti, da bi dosegel svoje. Sledi nekaj v smislu »ja, kako si pa ti sramežljiva«, »kaj se pa tako bojiš?«. Skoraj vedno sledi vprašanje, če kaj hodi v vrtec in potem zaključek: »Aha, to je zato. Saj ko bo enkrat šla v vrtec, bo pa boljše.«

 
Ufff …


Ob tem mi začne utripati rdeč alarm. Včasih ne morem verjeti, kako nasilna družba smo …
Najprej to. Otrokov NE je treba spoštovati. Če se ne želi »samo malo popestkati«, si pač tega ne želi. Mogoče si bo želel čez eno uro, ko nas bo malo spoznal, mogoče čez tri leta, mogoče pa nikoli. Spoštujmo otrokov ne.

Drugič. Je to »motnja« ali napaka, če je kakšen otrok bolj previden, počasen, zadržan? Je kaj narobe s tem, da ne steče takoj v objem, se ne smeje neznancem in je tiho? Je treba to čim prej popraviti, spremeniti? Že tako majhne otroke nezavedno učimo, da moraš biti v družbi samozavesten, vesel, da moraš ustreči željam drugih ljudi, da sploh ni pomembno, kaj ti v resnici čutiš, ampak je pomemben vtis, ki ga pustiš pri ljudeh. Plašnost, počasnost, previdnost niso zaželene in jih zato skrij ali pa se čimprej spremeni. 

To sporočamo našim ljubim otrokom, ki so še tako nenarejeni. Ki so tako zvesti svoji naravi in še znajo poslušati svoje telo. Res, veliko se lahko naučimo od otrok. Namesto da jih popravljamo, bi jih lahko večkrat le opazovali in jim dali priznanje, da so lahko takšni, kot SO. Lahko bi se zgledovali po njih in bi si tudi mi dali dovoljenje, da smo počasni in previdni. Lahko bi si večkrat vzeli več časa za preverjanje, kaj zares čutimo ob ljudeh.


💓

Hvala, naši ljubi otroci. Vedno zaupajte vase in nikoli ne pozabite, kdo zares ste.

foto: Urška Bernik

 

----------------

Pridružite se mi še na FB strani Materina dušica! :)

Samo košček resnice

Če pogledate zgornji sliki, kaj vidite? Srečno mami in hčerko, lep praznični izlet, uživanje ob vodi … ? Kakšne občutke fotografiji zbudita v vas? Veselje, navdušenje, mogoče občutke krivde, ker vi danes nikamor niste šli, žalost, ker trenutno niti malo ne uživate v starševstvu? 

Kaj čutim jaz? Prav v trebuhu mi je prijetno, ker sem se v tem trenutku res imela čudovito, s hčerko sva metali kamenčke, se smejali, reka je žuborela, bilo je prijetno hladno, obujala sem spomine na otroštvo, ko je bilo metanje kamenčkov v reko zame nekaj najnajlepšega …

A to je le delček mojega dneva. To je delček resnice o meni, o mojem dnevu, o mojem življenju.

Če objavim to sliko in zraven prilepim enega srčka, nihče ne bo vedel, da sem bila preostali del dneva grozno tečna. Dopoldne sem med drugim pospravljala in se zraven smilila sama sebi. »Pa vse družine so nekje na izletih ali pa na morju. Mi pa doma, pa še skregani smo.« Z možem sva se bolj postrani gledala, zelo milo rečeno. Jaz sem bila razdražljiva, z občasnimi izbruhi jeze. Mlajša članica družine je v »terrible two« obdobju. Pogosti izpadi trme in to še posebej takrat, ko jaz nisem v najboljši energiji. Skratka, nič kaj pravljično. 

Če objavim to sliko, nihče ne bo vedel, o čem razmišljam, kakšne so moje vrednote, kakšna je moja zgodba, kaj nosim v sebi. Ena fotka je le del resnice. Je del mene. Je le vrh ledene gore. Spodaj je še milijon zgodb, veselja in žalosti, zmag in porazov.

Kar vidimo na zunaj, je le del resnice. Zato ne presojajmo preveč, ne delajmo zaključkov, ne krivimo sebe, ker "ne ustrezamo", ne primerjajmo se z drugimi.

💓


Imejte radi svoje življenje. Imejte radi svojo življenjsko zgodbo. Imejte se radi, tudi če ste se danes jokali, jezili, krivili. Sploh niste edini!

--------------------

Zapis je bil prvotno objavljen na praznični 1. maj na FB strani Materina dušica.