Čudenje

 foto: Andrej Tarfila

V Pavčkovi posthumni zbirki Domu in rodu sem prebrala tole ču-do-vi-to pesem.

Čudenje

Čudim se vsak dan znova.

Čudim se zjutraj svetlobi, prebujenemu drevesu, ptičji budnici.

Čudim se mravljam, kako spoštljivo drse po rosnih travah,

metuljema, ki ljubeče letata v paru nad njimi,

in samotnemu lazarju, ki steza anteni, da bi bolje zaznal novice dneva.

Čudim se deklici, hiteči po bližnjici k bogvekomu.

Čudim se fantu vrh skale, zmagovalcu vzpona, vidcu razsežnosti,

očaranemu častilcu lepega.

Čudim se vinogradniku, ki prek zadnjih zaplat snega hiti v vinograd

na rez in po srečo.

Čudim se ženi, ki daje otročka k prsim in nudi svetu prasliko najlepšega.

Čudim se potohodcu, ki hodi iz ene doline v drugo,

od enega hriba do drugega, od doseženega cilja k novemu in gredoč poje,

zdaj veselo in zdaj otožno, svojo popotno pesem.

Čudim se Jobu, trpinu, ki je, do zadnjega grenca preizkušen,

vzljubil svojo bolečino.

Čudim se večernemu soncu, ki v darežljivi lepoti umira.

Čudim se času, ki zabrisuje sledi ljudi v pesku,

na zemlji in kamnu in tudi v njih samih.

Čudim se samemu sebi. Čudim in se zahvaljujem vsem in vsemu, da se še čudim.

A bolj kot sebi in vsemu temu se čudim svoji deželi.

Tone Pavček

(Domu in rodu, Cankarjeva založba, 2015)

foto: Andrej Tarfila

Prešine me – človek, ki se čudi, je zares živ. Vsak dan se znova rodi. V sebi ohranja svežo mladost in otroško nedolžnost.

Čudenje/občudovanje ni namenjeno samo redkim izbrancem, ki »imajo vse« - zdravje, bogastvo, srečo. Vsi se znamo čuditi. V težkih obdobjih nam lahko pomaga prav čudenje. Zagledamo in dotaknemo se mogočnega drevesa, povohamo vrtnico, poslušamo otroka, ki se smeji iz srca … Doživimo olajšanje, povežemo se z naravo in z vsem, kar je.

Potem me prime, da bi na kratko napisala, kaj občudujem/čemu se čudim jaz …

Čudim se …

lepoti odpiranja cvetov

razkošju na vrtu

vsem zdravilnim rožicam, ki v sebi nosijo tako moč

vonju sveže pokošenih travnikov

sočutju živali

svobodi orla, ko zajadra nad mano

inteligenci čebel

vsem skrivnostim gozda

nenadnemu prihodu nevihte

nežnemu prehajanju letnih časov

tihi modrosti starih ljudi

moči rojevajoče ženske, ko se počuti varno

moči moškega, ko zmore biti ranljiv

nedolžnosti in pristnosti otrok

miru v telesu, ko si dam čas

toploti v telesu, ko si rečem in začutim, da sem dovolj dobra

.

.

.

Čudim se

občutku svežine, razkošja in prerojenja, kadar se čudim.

Gospod Pavček, tudi vam se čudim.

Tja čez mavrico vam kličem:

hvala za to pesem!

Čemu se čudiš ti?

Poglej okrog sebe, upočasni korak.

Vzemi si čas, da vidiš, okusiš, sprejmeš. Čas, da SI.

Podeli v komentarju

ali

prilepi povezavo do tvojega bloga, če boš napisala/napisal prispevek na to temo.

Zato, da vidimo vsi! :)

Zeloooo rada pa dobim tudi vaša sporočila, zato mi lahko pišete tudi na mail tina.trojar@gmail.com s svojim »seznamom čudenja« ali pa mi pišete kar tako. 😊💓

Lepe in občutene poletne dni vam želim …

foto: Tamara Bizjak

Globina v naših odnosih

Prejšnji teden sem se udeležila pogovornega večera, ki je bil eden v sklopu Envirovih večerov, imenovanih »Infuzija navdiha«, ki jih vodi Andreja Cepuš. Naslov tokratnega dogodka pa je bil Globina v naših odnosih. Gosta sta bila pisateljica Alenka Rebula in pater Karel Gržan. Dogodek sem zasledila na Facebooku in takoj sem se ga močno razveselila, saj sta gosta zame čudovita človeka. Slutila sem, da bo to zelo lep dogodek in res je bilo tako.

 

Za Alenko Rebula sem prvič slišala že kar nekaj let nazaj od moje mami, ker je bila navdušena nad enim od njenih predavanj. Začela sem brati njeno spletno stran in knjige (Blagor ženskam, Sto obrazov notranje moči, Globine, ki so nas rodile, Vera vase). Preko njenih knjig, vaj, predavanj in seminarjev veliko spoznavam o odnosih, predvsem pa o sebi in o ljubečem odnosu do sebe. V vabilu na dogodek je o njej med drugim pisalo tudi: Veseli jo vse, kar je pristno, nežno in mogočno v svoji živosti, tako kot to znajo biti otroci ali stari, dobri in modri ljudje. Rada se srečuje z ljudmi, ki želijo veliko dati in dobiti in želi si prispevati k družbi, ki bo bolj povezana in bo dala prostor in podporo vsakomur v njegovi drugačnosti.

Pater Karel Gržan mi je zelo prirasel k srcu, ko sem ga kdaj pa kdaj videla na televiziji, predvsem zato, ker se mi je vedno zdel iskren, dober človek, ki ne naklada, ampak zares živi to, kar govori. Poleg tega ima ogromno znanja! Poslušala sem veliko pogovorov z njim na youtubu in prebrala njegove knjige Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? (o njej sem nekaj napisala tukaj) in njegovo novo knjigo Vstanimo, v suženjstvo zakleti! ter V znamenju Oriona, kjer govori o svojih megalitskih najdiščih. Prebudil mi je ogromno radovednosti in zanimanja za veliko tematik. Karel Gržan je magister teologije in doktor znanosti s področja literarnih ved. V vabilu je o njem pisalo tudi: veliko potuje po Sloveniji in predava o medčloveških odnosih, odpuščanju in o tem, kako ljubiti človeka v njegovi resničnosti.

Glavna tema pogovornega večera so bili torej odnosi, govora pa je bilo tudi o izzivih sodobne družbe, o odnosu do narave, živali, o inteligenci telesa, o kvantni komunikaciji in o manipulacijah v družbi. Na dogodku je bilo čutiti ljubečo povezanost dobrih ljudi. Misli, ki sta jih povedala gosta, so bile zares koristne, dragocene in še kako pomembne za ta čas, ko se ljudje prebujamo in si želimo globljih in pristnejših odnosov. Napisala bom nekaj njunih misli še za vas, ki prebirate moj blog in tudi zase, da jih ne pozabim!

Karel Gržan: "Ko sprejmem sebe (tudi svojo nemoč), želim tudi druge srečati v svoji resničnosti. Želim si, da bi vzljubil sebe, saj bom tako manj prestrašen ob drugih."

Alenka Rebula (o tem, kako je rasla v partnerskem odnosu): "Začela sem z ideali – torej kakšen odnos naj bi imela. Ko hočeš uresničiti ideal, ne vidiš ne sebe ne drugega. Potem sem videla, da najprej moram ozavestiti, kaj vse sem prinesla s sabo v odnos. S sabo nosimo cel naš rod, ne le družine."

Karel Gržan: "Boga moramo iskati znotraj sebe, saj je Bog že v nas."

Alenka Rebula (o tem, koliko smo v naši družbi odkriti, iskreni): "Odkritost je luksuz, ki si ga lahko privoščimo, ko smo na varnem. Ljudje se razkrijejo, ko se počutijo dobro.

Iskrenost je živ dar, ki drugega premakne, lahko pa je tudi oblika nasilja. Da sem iskrena, rabim varnost in vedno preverjam, ali je oseba pripravljena sprejeti, kar povem."

Gržan: "Ne gledam ljudi, ali so pravilni, ampak jih skušam zaznati v njihovi resničnosti."

"Srečujem veliko prebujenih posameznikov. Ljudje se prebujajo k samim sebi in to je dobro."

Alenka Rebula: "Ustvarjalno življenje je zelo močno, ko mu zaupamo. Nihče nima moči, da bi v nas ubil moč življenja, in ta moč življenja ni racionalnost."

"Vsak otrok naj bi bil v stiski viden in potolažen."

"Drug drugega ne le tolažimo, važno je, da drug drugega tudi navdihujemo s svojo močjo."

Karel Gržan: "Že tri leta živim na samem v naravi, začel sem zelo zaznavati naravo in živali in to je zame razkošje. Živali so globoko zaznavne. Že samo moja misel in namen jih usmerjata. To imenujem kvantna komunikacija."

"Ljudje se moramo povrniti k svoji biti."

Alenka Rebula (o inteligenci telesa in bolezni): "Telo vedno išče pot, da nas reši. Življenje nam pomaga in izvede poteze, da reši naše čustveno in duhovno življenje. Telo išče resnico, da bi prišlo do moči. Življenje je močno, če je resnično. V laži pa smo šibki. Bolezen je dar, saj z njo pride resnica, z resnico pa moč."

"V naši kulturi se dobro naučimo obnašanja, čutenje pa je zanemarjeno. Večinoma sploh ne vemo, kaj zares čutimo. Naša telesa so zelo potrebna dotika in nežnosti."

Karel Gržan: "Beseda »priden« je nedopustna, saj je manipulativna. Ko nekomu rečem, da je »priden«, to pomeni, da je ustregel mojim pričakovanjem."

Alenka Rebula: "Obstaja veliko komunikacijskih delavnic in veliko takih, kjer učijo ljudi, kako s komunikacijo dobiti profit (npr. v marketingu) ampak: Komuniciramo zato, da se zbližamo in ne zato, da bomo imeli profit!"

Karel Gržan: "Slovenci smo izredno občutljivi in senzibilni. Znamo peti celo šest- ali osemglasno in v tako majhni deželi imamo kar 50 narečij! Če je naš »zborovodja« manipulativen, nas hitro poglobi v jezi, nesoglasjih, besu. Zato potrebujemo dobrega zborovodja, da nas uglasi, potrebujemo vaje za skupni cilj, harmonijo in sozvočje med ljudmi."

 Vir fotografij: FB stran Envir.si

Hafis: Začutila je ljubezen

Kako

je vrtnica

odprla svoje srce

in podarila temu svetu

vso svojo lepoto?

Začutila je, kako celo

njeno bit

opogumlja luč,

brez katere

vsi ostanemo

preveč

prestrašeni.