Narava mi pomeni ogromno. Najraje imam gozd, ki je moje zavetje in moje »zeleno naročje«.
Ki je spleteno iz smrek in mahov
Tisočkrat vračam se v mislih domov
(iz pesmi Gozdovi v mesečini, Ansambel bratov Avsenik)
V današnjem
svetu se mi zdi nujno, da se redno odmaknemo od vsega hitenja, od priganjanja
telesa, da gremo stran od hrupa, od televizije in televizijskih oglasov,
stran od glasnih nakupovalnih središč. Tudi stran od ljudi, ki nam črpajo energijo.
Stran od vsega, kar nas obremenjuje in oddaljuje od nas samih.
Nekaj najbolj
pomembnega v mojem življenju je zame to, da ostanem v sebi mirna in povezana s
sabo in z naravo. Slišati moram sebe, svoje telo, in to je nujno za moje fizično
in psihično zdravje.
Kako se jaz
odmaknem, kaj počnem? Ne, ne meditiram tri ure nekje na samem, niti ne delam kakšnih hudo
zapletenih vaj. Preprosto, grem v gozd. Občutek
imam, kot da me gozd posluša in da vse razume. Vedno me sprejme. Zato si
dovolim čutiti vse … ne obsojam se za to, kar čutim, ne silim se, da bi bila
»pozitivna«. Ne počnem nič takega, samo hodim, diham, včasih molčim, včasih se
zjokam, včasih se smejem in na glas govorim s sabo. Začutim svoje telo in
objamem kakšno smreko, ki mi je všeč , hihi :) :) :) Opazujem
mogočna drevesa, njihove močne korenine in široke krošnje. Poslušam, kako pojejo
ptice, kako šumi potoček … Najbolj uživam, ko zaidem z glavne poti in odkrivam nove
dele gozda.
V gozdu se tudi zavem,
kako majhna sem in kako malo vem o Življenju. Ko obstanem pred drevesi, se mi
vse zdi tako skrivnostno in veličastno. Pogosto se sprašujem, kdo vse je že
hodil po tej zemlji pred mano, kaj je razmišljal, kakšne so bile njegove ali
njene skrbi, njeno veselje?
Potem se mi
zazdi, da so naši davni predniki živeli veliko bolj umirjeno življenje, veliko
bolj povezano z naravo in tudi povezani med seboj, pa čeprav niso poznali
wi-fi-ja. Lepo je zapisala Fani Okič, pisateljica in raziskovalka protokultur: "Najmlajše
megalitske gradnje v Evropi nedvomno dokazujejo, da so njihovi tvorci živeli v
razkošju narave, polnem užitnih plodov. V nepreglednih gozdovih je vrvelo
lovnih živali vseh vrst, čisti potoki, jezera in reke so jim podarjali obilje
vodnih organizmov. Porabili so največ tri ure dnevno, da so od narave vzeli
toliko, kot so potrebovali za vsakdanje življenje. Vse to je pogojevalo
notranji mir, ravnotežje duha in telesa.
Niso bili srečni, ker so mnogo imeli in posedovali, bili so srečni, ker
so malo potrebovali. Ker so malo potrebovali, so pridobili ogromno tistega, kar
nam kronično primanjkuje, pridobili so in imeli na razpolago ogromno časa." (iz
knjige Da bo Življenje živelo)
Jesen mi je še
posebej lepa. Odpada listje, dan se krajša, vse se umirja in pride čas, da
razmislim – česa pa jaz ne potrebujem več v svojem življenju? Kaj naj »odpade«,
kot odpade listje v jeseni? Česa bi lahko imela v življenju MANJ, da bom imela
več časa za bistveno? Kako bom poskrbela zase, da bom zato lahko poskrbela tudi
za druge?
Oj gozdovi v mesečini
Včasih vas dan zlati
Včasih vas noč srebri
V mesečini so spomini
Vedno ste v srcu z mano
Vedno ste v snu z menoj
♥
