Ura je 11.30, sem sredi »pospravljalne«
sobote, pa me je prijelo, da bi napisala
par stavkov. Anika se trenutno igra v sosednji sobi in samo upam lahko, da bom
imela pet minut miru. Oh ne, je že prišla. Kako lahko v eni minuti zavoha, da
sem se usedla???
Jah, nič … nadaljujem, ko bo pač
prilika …
21:30
Zdaj sem pa že pozabila, kaj me je
dopoldne tako gnalo k pisanju. Aja, želja, da bi pisala nosečniški dnevnik. To
si res želim! Ampak … zdajle pa nimam več takega navdiha. Vseeno lahko vsaj
poskusim.
Po dolgem času sem se danes čez dan
počutila vsaj približno naspano. Kako dober občutek! Večinoma se tisto čisto moje življenje začne nekje po osmi uri
zvečer, ko imam končno okrog sebe mir in potem imam čas za vse, kar me veseli.
Tega pa je veliko! Te dni sem z mislimi in srcem že zelo pri našem drugem
srečanju za nosečnice, kar pomeni, da si zapisujem, kar bi rada povedala,
razmišljam, kako približno bo potekal naš ženski krog, izbiram lepo glasbo za
spremljavo… Tam enkrat do pol enajstih, ko se le spravim v posteljo, v resnici
postanem vsa zbujena, z živimi mislimi, ogromno načrti, navdihi. In potem ne
zaspim. Grem lulat enkrat, pa dvakrat … Potem naredim lepo meditacijo, ko se v
srcu povežem z dojenčkom. To je vedno tako lepo. Dojenček me brca čisto nizko, potem
iščem primeren položaj za spanje … Okrog polnoči se začne Anikino občasno govorjenje
v spanju in to pomeni, da ob tem seveda ne morem zaspati. Nazadnje ugotovim, da
sem postala že tako lačna, da bi morala nekaj pojesti. Odločam se, ali naj
vstanem ali ne. Skrbi me že, kako bom utrujena naslednji dan. In tako se zgodi,
da včasih zaspim šele okrog enih ponoči!
Včeraj je bilo drugače, saj sem se
dobro pripravila na spanje. Nič zijanja v ekrane zvečer, moje navdihe sem prosila,
naj pridejo kdaj drugič, ob desetih sem bila že pod kovtrom in kmalu zaspala.
Dobro, za prvi nosečniški dnevnik
naj bo počasi dovolj. Iz prve nosečnosti imam v dnevniku zapisanih samo par
stavkov, pa še to nič posebnega. Nekaj v smislu: Zelo rada jem sadje, še posebej mandarine. Počutim se zelo dobro, dojenček
veliko brca. Par stavkov, brez kakšnih življenjskih modrosti, pa toooliko
mi pomenijo! Zato si res želim, da bi v tej nosečnosti pisala več.
Večjo
motivacijo za pisanje pa imam, če kakšen stavek dodam še na blog. Čeprav, če
zdaj preberem, kaj sem napisala, ne vem, če ima tole pisanje sploh kakšno rdečo
nit. Ah, dobro je. Perfekcionistka v meni naj gre malo na dopust.
Zdaj pa bo čas za spanje! Upam … :)
