Nekoč sem se z nekom pogovarjala. In mi je rekel: Ej, folku bi se zmešal, če jim vzameš internet! Sej ves čas gor visijo!
Takrat sem se malo zamislila. Ampak res. Kaj bi počeli, če ne bi strmeli v zaslone? Pa tudi: kako bi pa jaz to preživela? Glede na to, da sem precej prisotna na družbenih omrežjih, da rada kaj preberem, pogosto kaj napišem, se prek ekrana tudi zabavam, sproščam, povezujem ... ja, tudi preganjam dolgčas, včasih kar tako "visim gor" ... plačujem položnice, berem in pišem maile, razvijam svoje hobije ... poslušam glasbo, preberem novice ... Ja, kako bi preživela brez interneta?
In se je zgodilo. 😀
Za pet dni! V soboto zjutraj ni bilo interneta, tudi TV-ja ne. Plaz v sosednji vasi je prekinil glavni optični kabel (tega dva dni nisem vedela). Doma mi ne dela niti paketni prenos podatkov.
Na začetku sploh ni bilo "romantično". Pogledovala sem proti modemu in čakala, kdaj bodo spet svetile vse lučke. Hčerki sta spraševali, kdaj bo koooončno risanka. Bila sem kar nestrpna. Doma nismo imeli ravno najboljšega dne in edina rešitev, ki sem jo videla, je bila, da pač priklopim nekaj risank, se še sama malo odklopim na telefonu in nekako speljemo dan do konca ...
Naslednji dan se je začel podobno. Klicali smo operaterja in spraševali, kdaj mislijo to napako urediti.
Občutek sem imela, da je nastopila ena velika praznina. Za online svet me ni bilo. Moje online "družine" nisem imela na dosegu roke, le dva dotika telefona stran. Obstala sem sama. In s svojo resnično družino.
Tako tiho in samotno se mi je zdelo.
Se nadaljuje ...
Fotografija je od sobotnega popoldanskega sprehoda. Ko sem si želela cel dan ostati stisnjena v objemu teh korenin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za komentar!