Prav tako ne verjamem v naključja. Verjamem, da se vsaka situacija, pa naj bo še tako čudna, banalna, zgodi z nekim razlogom. Da je v vsem, kar me doleti, nek smisel, tudi darilo, čeprav ga včasih dolgo ne vidim. In v čem je darilo, da sem brez interneta?
Pa še ena svetopisemska misel obstaja, ki jo imam ves čas nekje v glavi in pride na plano točno takrat, ko jo najbolj potrebujem: Ko Bog zapre vrata, nekje odpre okno. Če smo v užaljenosti in zamorjenosti zagledani le v zaprta vrata, okna ne moremo videti. Kje je tisto okno, kaj mi Bog podarja skozi to izkušnjo? Kje me želi podpreti, me obdariti, mi pokazati nekaj novega?
Na vse to sem pomislila in zato sem začela opazovati, kar zdaj brez interneta JE in JE DOBRO.
Opazila sem toliko nekega prostora, ki se je sprostil, ko sem dala telefon na stran. Bil je mir, bila je tišina, bujna narava. Po dolgem času sem si nohte nalakirala - z rdečo. ;) V nekem posebnem občutku, da lahko to počnem počasi, z užitkom, da se mi nikamor ne mudi ... še hčerkama sem jih namazala (no, vsaki dva). :)
V nedeljo sem namesto brskanja po internetu šla pred hišo na armafleks in brala knjigo. Tako zares brala, brez tistega telefona zraven, na katerega "moraš" vsake toliko časa pokukati. Brala sem knjigo 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja, ki jo je napisal pater Gržan. Zelo mi je bila zanimiva in imela sem občutek, da sem se brez telefona zraven lahko še toliko bolj poglobila vanjo in jo zato globlje doživela.
Na vsake toliko časa pa je prišla tudi velika praznina. Osamljenost. Jeza. Naveličanost. Dolgčas. Žalost. Pa še kaj. Cela paleta človeških doživljanj.
Zanimivo je bilo opaziti, kdaj bi te težke občutke rada zapolnila s telefonom. Kar malo zgrožena sem ugotovila, da to pogosto počnem. Ker to zdaj ni bilo možno, sem bila na nek način prisiljena, da ostanem z vsemi občutki. Jih opazujem, sprejmem in diham z njimi.
Darilo.
Se nadaljuje ...
