...

Prejšnji dan sem razlagala hčerki, naj si neha praskati krasto, ki ji je nastala na kolenu zaradi padca. Ravno ko se je krastica začela sušiti, jo je ona spet in spet začela praskati. (Ker je to pač zanimivo. Potem namreč priteče nekaj rdečega! :))

No, jaz sem ji umikala roke, ji vztrajno govorila NE, potem sem ji že razlagala, v upanju, da bo kaj razumela. Ne praskaj kraste, tako se ne bo zacelila. Bolj kot boš praskala, večja rana bo. Samo pustiti moraš pri miru, saj se bo koža sama od sebe zacelila …

 

Potem je prišel večer … Ko sem pred spanjem v postelji tuhtala in že stotič premlevala vse slabe dogodke in občutke ne le tistega dne, ampak kar iz celega življenja, sem dojela, da počnem isto kot hčerka. Kopljem in »praskam« po starih ranah, ki so že povedale svoje in bi se že rade zacelile, pa jim kar ne dovolim. Premlevam o slabih dogodkih, jih spet in spet na novo odpiram, se krivim za napake iz preteklosti in tako samo povečujem vse slabo v svojem življenju.

In takoj sem se spomnila na besede, ki sem jih izrekla par ur nazaj: Ne koplji po ranah, tako se ne bodo zacelile. Bolj kot boš praskala, večja rana bo … 

Prav nasmehnila sem se ob tem, kako je življenje včasih duhovito! :) :) Otroka nekaj »učiš« in še isti dan greš sam čez zelo podobne lekcije. 

Z neprestanim tuhtanjem o vseh slabih stvareh si res otežujemo življenje. Ker s tem v življenje privabimo še več slabega in ker smo potem slepi za vse, kar je lepega! Spomnim se, kako sem enkrat poslušala nekega moškega srednjih let, ki je prijateljem razlagal (in vem, da je to tudi sicer rad ponavljal), da mladosti ni več in da zdaj je pa itak vse lepo šlo že mimo, kmalu bodo prišle še kakšne bolezni, zdaj je treba samo še delati in delati, pač nekako je treba preživeti to življenje … Hudo mi je bilo za tega moškega, saj je bil resnično slep za lepoto tistega trenutka: stali smo na mehki travi, sonce je zahajalo, nebo se je obarvalo oranžno … a on je govoril, kako sta mladost in vsi užitki šli mimo … Najraje bi mu rekla, naj se ustavi, odpre oči in pogleda okrog sebe!

Pa nisem, ker sem včasih tudi jaz taka in ker je pomembno, da najprej kaj spremenim pri sebi.

Za začetek je dobro že to, da se zavemo, o čem ves čas premišljujemo in kako se počutimo ob tem. Pri sebi vidim, da mi je zelo pomembno, s kakšnimi mislimi grem spat, saj je od tega odvisna kvaliteta spanja in tudi jutro je veliko lepše, če dan zaključim s hvaležnostjo.

Večer je namesto premlevanja slabih dogodkov torej čas, da se v mislih sprehodimo čez dan in poiščemo tiste najlepše trenutke v dnevu. Se spomnimo na dobre ljudi, ki smo jih srečali, na lepe prizore iz narave, otroški smeh, zanimive pogovore, dobro kosilo, na vse, kar smo dobrega storili drugim IN sebi, na vse naše male dosežke … Koliko lepih stvari se zgodi vsak dan, pomislite! 

Tako bomo v življenju naredili prostor za več lepega in pustili starim ranam, da se lahko v miru zacelijo.