Veter in notranja moč

Na vetrovni večer sem se stiskala pod dekico in začela sem razmišljati – najprej o moči v bližnjih drevesih, za katera sem upala, da zdržijo ves pritisk vetra, potem pa sem razmišljala tudi o moči in stabilnosti v nas, ljudeh … 

Zdi se mi, da je bilo letošnje leto za precej ljudi kar izzivalno. Mah, kaj izzivalno. Težko za znoret! 😄 Današnji čas veliko zahteva od nas, prečistiti se moramo veliko slabih energij in vzorcev, ki smo jih podedovali ali pa ki so nam bili privzgojeni in nam ne služijo več, zaradi katerih smo utrujeni in nestabilni ter rušijo mostove med nami, namesto da bi jih gradili. V družbi vidim veliko napetosti, negotovosti, veliko potlačenih čustev v nas, ki zdaj kar bruhajo na plano, kot kakšni vulkani. Veliko ljudi ugotavlja, da so temelji, na katerih živijo in gradijo odnose, slabi in ne zdržijo več. In vse to lahko zelo boli! Predvsem pa je zelo težko, če imaš občutek, da si v tem procesu sam in si ne znaš/zmoreš/ne upaš poiskati pomoči.

Včasih se mi zdi, da smo se kot družba znašli v vrtincu drugačnih, močnejših energij in da če bi jih radi zdržali in v njih uživali, se moramo notranje okrepiti. 

Zato velikokrat razmišljam o notranji moči. To je eno tako moje področje, ki tudi še potrebuje veliko nege, a me izjemno navdihuje. Kako živeti tako, da te ne vrže iz tira vsaka sapica? Kako biti notranje močna, a zunaj mehka in nežna? Kako držati svojo smer in kako ustvarjati pogumno in izživeti svoje potenciale? 

Pri sebi sem ugotovila, da notranja moč ni v tem, da si neranljiv, da se z vsemi močmi trudiš biti pogumen, močen, srečen in da se delaš, da ti nobena stvar ne pride do živega. Notranja moč tudi ni to, da si postaviš nek »sveti ideal«, kakšen bi želel biti ali kakšne si želiš imeti odnose z bližnjimi in potem temu slediš. Ne. 

Velika moč je pravzaprav v tem, da si upaš biti ranljiv, mehek, čuteč. Da si to ranljivost upaš tudi izraziti. Moč je v tem, da si upaš videti, spoznati in sprejeti vse to, kar zares si. In kar zares čutiš. V vsakem trenutku. 

Moč se začne prebujati, ko začneš počasi, z veliko mero potrpežljivosti in ljubezni do sebe ozaveščati vse sile, ki so v tebi. Od tistih najlepših, do najbolj temnih in razdiralnih. Vse je potrebno pogledati, sprejeti in objeti. Ko jih poznaš, jih lahko tudi bolj zavestno izbiraš.

Ugotovila sem, da moč krepiš tudi s tem, da si upaš zdržati z vsemi čustvi, ki se porajajo v tebi, v telesu. Velikokrat se ljudje raje zamotimo z delom/duhovnostjo/alkoholom/hrano itd., samo da ne bi čutili, kar čutimo. Samo da ne bi poslušali, kakšno resnico nam pripoveduje telo. Ker telo VEDNO govori resnico. Zato je nekaj velikega, če nam uspe, da začutimo svojo bolečino in ne zbežimo iz svojega telesa, se ne zapuščamo, ampak zdržimo z bolečim čustvom in smo samo prisotni …

Naša čustva naj bi bila pretočna in »v gibanju«, to pomeni, da jih ne potlačimo, tako da nekje v telesu obstojijo, ampak da jih znamo izraziti, izjokati ... Tako energija v telesu lahko živahno teče in tudi to prinese moč.

Življenje nas z močnim vetrom ljubezni kliče, da bi živeli resnico!  Zelo si želim, da bi prišli lepši časi za vse nas, ko bomo sprejeli svoje šibkosti in krepili vse dobro v nas in se potem na tak način povezovali med sabo – tako nas ne bo podrl noben veter. 😉

Žalost

V prejšnjem tednu sem si dovolila čutiti globoko žalost. Na koncu sem videla, kako je lahko žalost zdravilna in koliko lepega lahko prinese. Doživela sem katarzo, očiščenje, prebrazbo.

Večkrat ko opazujem ljudi, čutim ogromno žalosti. Če bi samo gledala, je morda ne bi nikoli opazila. Skriva se za hitenjem, ponarejenimi nasmeški, tudi v jezi, sovražnosti in razdražljivosti, v žalostnih očeh in utrujenih telesih …

Zato sem napisala nekaj za vse osamljene žalostne duše.

Dragi človek 

Ko pride čas žalosti, se ji prepusti. Začuti jo z vsako celico svojega telesa. V redu je, da je tukaj, ne boj se.

Prinesla ti bo ozdravljenje. Sprejmi jo.

 

Sprejmi se s tem, da včasih ne zmoreš videti lepote narave, drugih ali sebe.

Dihaj, jokaj, če tako čutiš, počivaj, pusti telesu, da žaluje. 

V žalosti je človek tako lep, ranljiv in v resnici močen.

V redu je biti žalosten.

Ko je najbolj hudo, najdi vsaj enega človeka, angela na tem svetu, ki ti bo dovolil, da si žalosten. Samo čutil bo in molčal. Ne bo dajal nasvetov za pozitivne misli in ne bo se ustrašil tvoje žalosti in nemoči. Potrebuješ sočutnega spremljevalca na tvoji poti v ozdravljenje.

Zaupaj, da te vedno vodi neskončna modrost.

Ko si bo celo tvoje bitje v žalosti odpočilo, se boš počutil lažjega. Odpadlo bo breme in pokazali se bodo prvi sončni žarki, ki se jih boš iz srca razveselil. Imel boš voljo za nov majhen korak.

Od zdaj naprej boš z vsemi bitji tega sveta povezan na nov, globlji način. Prepoznal boš trpljenje drugih, sočuten boš tudi do ljudi, ki jih včasih težko razumeš, do bližnjih in vseh, ki so po navadi v družbi deležni obsojanja. 

Ker si si dovolil biti resničen, boš zato močnejši kot si bil prej. 

Na odprtem morju

Ne vem, kako je pri vas, zase lahko rečem, da mi je tale mesec avgust res težek. Občutek imam, da sem na razburkanem morju, v majhnem čolničku in popolnoma sama. Neopremljena za hude razmere. Morje sicer ni ves čas razburkano, velikokrat je tudi lepo vreme, a potem spet nenadoma pride hud vihar in spet sem sama, ujeta. 

A v daljavi vidim rešilni čoln. Na njem so dobri ljudje, ki so kot angeli. Obsijani so s svetlobo in … čakajo. Čakajo na moj klic, da me pridejo rešit. Poklicala sem jih …

Kako se imaš ti? Lepo pluješ? :)

Mene na čolnu na morju spremljata glasba in ples. Ves čas. Takrat, ko je nebo sinje modro in je gladina morja popolnoma mirna … in takrat, ko se stemni ter čakam težke dežne kaplje in veter. 

V tem tednu plešem na tole pesem, ki mi je tako zelo prirasla k srcu ... Tudi besedilo je, hm, prav nebeško, bi rekla! :) In mi res paše … pomirja, razveseli, poveže z neskončno svetlobo in ljubeznijo … 

May the long time sun shine upon you

All love surround you

And the pure light within you

Guide your way home

Lepo potuj, naj te vodi ljubezen … 

Tina

💓💓💓

...

Prejšnji dan sem razlagala hčerki, naj si neha praskati krasto, ki ji je nastala na kolenu zaradi padca. Ravno ko se je krastica začela sušiti, jo je ona spet in spet začela praskati. (Ker je to pač zanimivo. Potem namreč priteče nekaj rdečega! :))

No, jaz sem ji umikala roke, ji vztrajno govorila NE, potem sem ji že razlagala, v upanju, da bo kaj razumela. Ne praskaj kraste, tako se ne bo zacelila. Bolj kot boš praskala, večja rana bo. Samo pustiti moraš pri miru, saj se bo koža sama od sebe zacelila …

 

Potem je prišel večer … Ko sem pred spanjem v postelji tuhtala in že stotič premlevala vse slabe dogodke in občutke ne le tistega dne, ampak kar iz celega življenja, sem dojela, da počnem isto kot hčerka. Kopljem in »praskam« po starih ranah, ki so že povedale svoje in bi se že rade zacelile, pa jim kar ne dovolim. Premlevam o slabih dogodkih, jih spet in spet na novo odpiram, se krivim za napake iz preteklosti in tako samo povečujem vse slabo v svojem življenju.

In takoj sem se spomnila na besede, ki sem jih izrekla par ur nazaj: Ne koplji po ranah, tako se ne bodo zacelile. Bolj kot boš praskala, večja rana bo … 

Prav nasmehnila sem se ob tem, kako je življenje včasih duhovito! :) :) Otroka nekaj »učiš« in še isti dan greš sam čez zelo podobne lekcije. 

Z neprestanim tuhtanjem o vseh slabih stvareh si res otežujemo življenje. Ker s tem v življenje privabimo še več slabega in ker smo potem slepi za vse, kar je lepega! Spomnim se, kako sem enkrat poslušala nekega moškega srednjih let, ki je prijateljem razlagal (in vem, da je to tudi sicer rad ponavljal), da mladosti ni več in da zdaj je pa itak vse lepo šlo že mimo, kmalu bodo prišle še kakšne bolezni, zdaj je treba samo še delati in delati, pač nekako je treba preživeti to življenje … Hudo mi je bilo za tega moškega, saj je bil resnično slep za lepoto tistega trenutka: stali smo na mehki travi, sonce je zahajalo, nebo se je obarvalo oranžno … a on je govoril, kako sta mladost in vsi užitki šli mimo … Najraje bi mu rekla, naj se ustavi, odpre oči in pogleda okrog sebe!

Pa nisem, ker sem včasih tudi jaz taka in ker je pomembno, da najprej kaj spremenim pri sebi.

Za začetek je dobro že to, da se zavemo, o čem ves čas premišljujemo in kako se počutimo ob tem. Pri sebi vidim, da mi je zelo pomembno, s kakšnimi mislimi grem spat, saj je od tega odvisna kvaliteta spanja in tudi jutro je veliko lepše, če dan zaključim s hvaležnostjo.

Večer je namesto premlevanja slabih dogodkov torej čas, da se v mislih sprehodimo čez dan in poiščemo tiste najlepše trenutke v dnevu. Se spomnimo na dobre ljudi, ki smo jih srečali, na lepe prizore iz narave, otroški smeh, zanimive pogovore, dobro kosilo, na vse, kar smo dobrega storili drugim IN sebi, na vse naše male dosežke … Koliko lepih stvari se zgodi vsak dan, pomislite! 

Tako bomo v življenju naredili prostor za več lepega in pustili starim ranam, da se lahko v miru zacelijo.