Včasih sem bila prepričana, da je dobra mama tista, ki je
trdna, močna, kar je zame pomenilo, da zna skriti oz. vsaj hitro opraviti z
neprijetnimi čustvi, da zna za vse probleme hitro najti rešitve in da ji je vedno
jasno, kako naprej. S takim prepričanjem, ki pa se ga sprva sploh nisem
zavedala, sem tudi vstopila v materinstvo.
Pred otrokom sem želela biti čim bolj stabilna, mirna,
osredotočena … skratka »dobra močna« mati, ki ima svoje življenje pod kontrolo.
Če ga pa kdaj nima, ga pa zna urediti vsaj v enem tednu. 😀 Zdelo
se mi je, da če bom dajala videz trdnosti, da bom na tak način lahko svojemu
otroku največ dala in ga naučila za življenje. Prepričana sem bila tudi, da se
hčerka ob meni ne bo počutila varna, če bom pokazala vsa svoja resnična čustva.
Če je prišlo do kakšne večje stiske, negotovosti, žalosti,
predvsem pa strahu, sem ta čustva potlačila in si rekla, da bom to pač
predelala, ko bo otrok zaspal, ko bom sama … V glavnem, pred otrokom bom kazala močnejšo
verzijo sebe in ga ne bom obremenjevala in strašila s svojimi stiskami.
Vesela sem, da mi je življenje preko različnih življenjskih
izzivov pokazalo, da to ni ravno najboljši način … pravzaprav, da je v takem
prikrivanju odtekanje energije, oddaljevanje od odnosov in ni resnice,
sproščenosti, miru in vitalnosti.
Otroci niso neumni. Vsak otrok (kakšen bolj, drugi mogoče
malo manj intenzivno) čuti energijo staršev, ne glede na to, kaj starš kaže
navzven ali kaj govori. Pred otrokom ne moremo nositi mask, saj bo resnico tako
ali tako začutil. Ne le to – otrok bo veliko bolj zmeden in prestrašen ob mami,
ki svoj močen strah skriva, kot pa ob mami, ki si ga upa priznati in pokazati.
Če ga skriva, otrok namreč čustvo dobro čuti, a sporočilo, ki mu ga govori mami,
je nekaj drugega – to pa ustvarja zmedo in otrok čuti pritisk, neresnico. Vsako
močno in neprijetno čustvo, ki ga prikrivamo ali ignoriramo, v družini ustvarja
še več strahu in nejasnosti.
Preteklo je kar nekaj časa, da mi je uspelo nekaj, kar me je
zelo osvobodilo in na kar sem zelo ponosna.
Ko je prišlo do situacije, ko me je bilo zelo strah, sem naredila
nekaj drugače kot po navadi … namesto maske »vse imam pod kontrolo«, sem
izbrala pristnost … usedla sem se na tla in se zjokala. Punčka me je gledala s
tistimi velikimi očmi. Povedala sem ji, da jokam, ker me je strah. Nič nisi kriva ti, sem še dodala. Nič ti ni treba narediti, da bom bolje. To
bom rešila sama. Potem me je začela božati in prav kamen se mi je odvalil
od srca – ker je tako lepo biti resničen … Ne, hčerka ni bila niti malo videti
prestrašena, niti pretresena … Pa saj otroci še znajo biti tako naravni in
preprosti – ko je hudo, se pač jokamo, ko smo veseli, pa se smejimo, kajne!
Najlepše pa je to, da če si vsaj včasih upamo biti pristni v
žalosti, potem je tako fajn biti pristen tudi v veselju – vse lepe stvari so
potem še veliko lepše! Potem se znamo tudi smejati bolj zares, se veseliti,
biti igrivi … življenje se bolj živahno pretaka skozi nas.
Te dni pa sem dobila še eno potrditev za moje ravnanje, kar
me je pravzaprav tudi spodbudilo k pisanju tega zapisa.
V Oni je bil objavljen intervju s terapevtom Tomislavom
Kuljišem, kjer je povedal, da se žalostna mama pred otrokom ne bi smela
pretvarjati, da je dobro, »kajti dala bi mu signal, da to, kar otrok čuti, ni
pravilno.« Otrok kasneje ne bo zaupal svojim občutkom. Ko otroku mama pove, da
je žalostna, otroku potrdi, kar že sam ve. To je torej prvo sporočilo za otroka
– da mu poveš, kako si. Drugo sporočilo zanj je: ti nisi nič kriv. Tretje pa:
tebi ni treba narediti nič, da bom jaz bolje. Sama bom to rešila. »Ko to sliši,
je osvobojen, da je lahko samo otrok. Če ne dobi odpustka in se to ponavlja, mu
preti nevarnost, da postane vseživljenjski »popravljalec«. In v svoje življenje
vleče samo ljudi, ki jim je treba pomagati, jim biti bergla, ne da bi od njih
kaj imel.«
Otroku lahko damo veliko več varnosti in poguma za življenje,
če pokažemo svojo ranljivost. Če lahko sproščeno povemo, kako smo utrujeni,
zmedeni, prestrašeni … kajti vse to je del življenja. Tudi otrok se bo še
marsikdaj, ko bo zapustil naše gnezdo, počutil nemočnega. Naj se takrat spomni
na starše, ki so bili v podobnih občutkih in so jih upali pokazati. Takrat bo
vedel, da to ni nič hudega …. in da je ranljivost samo odraz naše moči.
f: Urška Bernik
