Počasi in varno si rasla
v moji maternici, hčerka moja.
Že takrat sem čutila, da
me tvoja prisotnost pomirja.
Zdelo se mi je, da si upam več in da se bolje slišim.
Vadila sem zaupanje v svoje telo in izostrila sem svojo intuicijo.
Pomagala mi je glasba.
Pa petje, ples in gozd.
Veliko sva se sprehajali
po gozdovih.
Pokazala sem ti, kam
bova hodili, ko boš prišla na svet.
Pozorno si me poslušala,
ko sem ti pripovedovala razne reči.
Vem, da si veliko
razumela.
Kadar sem bila žalostna,
si to čutila. Vem.
…
Potem pa si prišla,
moja ljuba deklica.
To je bilo najlepše
jutro v mojem življenju.
Bila si tako nežna.
Dišeča. Z rdečimi lički.
In si rasla. Prav tako
jaz.
Veliko sem ti dala. Velikokrat
se mi je zdelo, da samo dajem.
Tako opevane lepote
materinstva na začetku nisem zelo pogosto čutila.
Pa vseeno sem se trudila
in ti dajala, kar si potrebovala – ljubezen, varnost, mir.
Ker sem trdno verjela,
da je to prav.
Ko zdaj hodiva naokrog in
ko se znajdem v situacijah, ki mi niso lahke,
ko me je strah,
ko bi najraje ušla ali
pa kar izginila,
si ti umirjena.
Ko jaz potrebujem
varnost in ljubezen … jo vidim, tam, v tvojih velikih očeh.
Daješ mi veliko, deklica
moja.
Pa čeprav nikoli nisem
dajala zato, da bi kdaj kaj dobila nazaj …
Ves čas mi kažeš, kako
naj živim iskreno in preprosto, radovedno in radoživo. Pa kako naj vedno
pokažem, če mi kaj ni všeč! :)
Eh, dušica draga, zares
sem vesela, da si prišla v moje življenje.
Hvala ti.
♥
