Dnevi brez interneta, 2. del

Imam veliko srečo ali pa močno plat, da sem take vrste človek, da v vsaki situaciji skušam najti nekaj dobrega. Zato sem se prav kmalu začela spraševati: za kaj je lahko dobro, da nimamo interneta?

Prav tako ne verjamem v naključja. Verjamem, da se vsaka situacija, pa naj bo še tako čudna, banalna, zgodi z nekim razlogom. Da je v vsem, kar me doleti, nek smisel, tudi darilo, čeprav ga včasih dolgo ne vidim. In v čem je darilo, da sem brez interneta?

Pa še ena svetopisemska misel obstaja, ki jo imam ves čas nekje v glavi in pride na plano točno takrat, ko jo najbolj potrebujem: Ko Bog zapre vrata, nekje odpre okno. Če smo v užaljenosti in zamorjenosti zagledani le v zaprta vrata, okna ne moremo videti. Kje je tisto okno, kaj mi Bog podarja skozi to izkušnjo? Kje me želi podpreti, me obdariti, mi pokazati nekaj novega?

Na vse to sem pomislila in zato sem začela opazovati, kar zdaj brez interneta JE in JE DOBRO.

Opazila sem toliko nekega prostora, ki se je sprostil, ko sem dala telefon na stran. Bil je mir, bila je tišina, bujna narava. Po dolgem času sem si nohte nalakirala - z rdečo. ;) V nekem posebnem občutku, da lahko to počnem počasi, z užitkom, da se mi nikamor ne mudi ... še hčerkama sem jih namazala (no, vsaki dva). :)

V nedeljo sem namesto brskanja po internetu šla pred hišo na armafleks in brala knjigo. Tako zares brala, brez tistega telefona zraven, na katerega "moraš" vsake toliko časa pokukati. Brala sem knjigo 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja, ki jo je napisal pater Gržan. Zelo mi je bila zanimiva in imela sem občutek, da sem se brez telefona zraven lahko še toliko bolj poglobila vanjo in jo zato globlje doživela.

Na vsake toliko časa pa je prišla tudi velika praznina. Osamljenost. Jeza. Naveličanost. Dolgčas. Žalost. Pa še kaj. Cela paleta človeških doživljanj.

Zanimivo je bilo opaziti, kdaj bi te težke občutke rada zapolnila s telefonom. Kar malo zgrožena sem ugotovila, da to pogosto počnem. Ker to zdaj ni bilo možno, sem bila na nek način prisiljena, da ostanem z vsemi občutki. Jih opazujem, sprejmem in diham z njimi.

Darilo. 

Se nadaljuje ...

Marijin čudež

"Eeeej, mami! En Marijin čudež!!", vsa navdušena zakriči petletna hčerka med igro na toplem junijskem soncu.

Z zanimanjem se ji približam. Le kakšen čudež mi bo zdaj povedala? Mogoče je pa kaj takega slišala v vrtcu in se je zdaj spomnila.

"Lej, naša vrtnica bo imela cvetove! To je Marijin čudež!"

fotka: internet

Živiš lahko na dva načina. Lahko se pretvarjaš, kot da ni nič čudežno. Lahko pa imaš vse za čudež.

Albert Einstein

Dnevi brez interneta, 1. del

 Nekoč sem se z nekom pogovarjala. In mi je rekel: Ej, folku bi se zmešal, če jim vzameš internet! Sej ves čas gor visijo!

Takrat sem se malo zamislila. Ampak res. Kaj bi počeli, če ne bi strmeli v zaslone? Pa tudi: kako bi pa jaz to preživela? Glede na to, da sem precej prisotna na družbenih omrežjih, da rada kaj preberem, pogosto kaj napišem, se prek ekrana tudi zabavam, sproščam, povezujem ... ja, tudi preganjam dolgčas, včasih kar tako "visim gor" ... plačujem položnice, berem in pišem maile, razvijam svoje hobije ... poslušam glasbo, preberem novice ... Ja, kako bi preživela brez interneta?

In se je zgodilo. 😀

Za pet dni! V soboto zjutraj ni bilo interneta, tudi TV-ja ne. Plaz v sosednji vasi je prekinil glavni optični kabel (tega dva dni nisem vedela). Doma mi ne dela niti paketni prenos podatkov.

Na začetku sploh ni bilo "romantično". Pogledovala sem proti modemu in čakala, kdaj bodo spet svetile vse lučke. Hčerki sta spraševali, kdaj bo koooončno risanka. Bila sem kar nestrpna. Doma nismo imeli ravno najboljšega dne in edina rešitev, ki sem jo videla, je bila, da pač priklopim nekaj risank, se še sama malo odklopim na telefonu in nekako speljemo dan do konca ...

Naslednji dan se je začel podobno. Klicali smo operaterja in spraševali, kdaj mislijo to napako urediti. 

Občutek sem imela, da je nastopila ena velika praznina. Za online svet me ni bilo. Moje online "družine" nisem imela na dosegu roke, le dva dotika telefona stran. Obstala sem sama. In s svojo resnično družino. 

Tako tiho in samotno se mi je zdelo. 

Se nadaljuje ...

 

Fotografija je od sobotnega popoldanskega sprehoda. Ko sem si želela cel dan ostati stisnjena v objemu teh korenin.

Lepe stvari tega tedna

Petek zvečer je in zdajle se imam prav krasno! Hčerki sladko spita, zame pa je le prišel čas, ko lahko v miru poslušam najljubšo glasbo in zleknjena na kavču pišem blog. 

Malo sem razmišljala o tem tednu, ki je bil tak intenziven, poseben. Toliko stvari se mi je zgodilo! Ugotovila sem, kako dragoceno je, če si najlepše in posebne trenutke nekega obdobja tudi zapišem. Na ta način preprečim, da bi se vse novo in lepo izgubilo, se razpršilo med vsem, kar se še dogaja in ni tako prijetno. Saj veste, naši možgani so navajeni misliti na tisto, kar pri sebi največkrat obnavljamo, ponavljamo. Jaz si želim obnavljati lepe stvari!

Kaj je bilo lepega v tem tednu?

- lahko sem ponosno opazovala, kako je moja hčerka pri zobozdravniku pogumna.

- prejela sem nekaj lepih sporočil, ki so me pogrela in mi podarila dober občutek, da sem na pravi poti 

- napisala sem dve pismi za ženske, za katera sem si vzela čas. Dober občutek, ko delam nekaj, kar je čisto moja ideja in nekomu nekaj pomeni.

- najedla sem se dobrih jagod

- uživala sem v kavi, popiti v miru 

- doživela sem en zelo zdravilen dialog, v katerem sem bila varna, slišana, občutena. Zdi se mi, da sem za to delala in čakala zadnjih nekaj let. Čudovito in polna hvaležnosti sem zanj.

- prejela sem pismo ene svoje drage učiteljice, ki je bilo tako podporno in lepo, da ga preberem vsak dan.

- na USB ključek sem si končno prenesla cel kup pesmi skupine Coldplay, da si jih vrtim v avtu. Viva la vidaa! :))

- imela sem nekaj lepih sprehodov po svežem gozdu

- začela sem brati Gržanovo knjigo: 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja

- eno mamico sem naučila delati jogurt in grški jogurt. Lepo je deliti znanje!

- s hčerkama smo nabirale materino dušico

Pa verjetno še kaj ...

delo na vrtu, opazovanje naših kur in koz, vsi te lepi odtenki zelene ...

Ja, lepe stvari je treba zapisovati, da ostajajo v nas in nam kažejo pot naprej! :)

A poskusim spet?

Mogoče bi pa lahko spet poskusila s pisanjem bloga ...

Saj če mi ne bo šlo, bom pa pač nehala.

Toliko idej imam, o čem bi lahko pisala! No, včasih pa tudi nobene ...

Ampak kaj pa, če tega nihče ne bo bral? A se še komu da klikati na blog? Zakaj pa ne bi kar na fb-ju obljavljala, tam vsaj kdo prebere ... ?

A pa mi je ime bloga "materina dušica" res še všeč?

Kaj pa, če me po dveh tednih (ali dveh dneh:)) spet mine?

Toooliko vprašanj, dilem, nepopolnosti.

Ampak - v meni ostaja želja. Da bi si spet večkrat vzela malo časa in kaj napisala.

Želim si pisati preproste, krajše objave. Utrinke iz vsakdana, kratka razmišljanja, navdihe. Mogoče kaj o materinstvu, o ženskosti, ženskih krogih, o naravi, mogoče o zdravilnih rožicah ... Pa nasploh - o življenju! Ki je tako zanimivo! Včasih težko, včasih lepo, včasih zakomplicirano, drugič lahkotno, svetlo ... 

Blog mi v primerjavi s FB/IG objavami daje nek poseben mir, več ustvarjalnosti ... je pač čisto moj prostor in rada sem tu.

Upam, da bo prišel do vas, bralcev, da vam bo prinašal kaj lepega in me z vami povezoval.

Ob tem ponovnem rojstvu bloga me navdihuje spodnja misel:

"Ne umri z glasbo v sebi."

Vredno je poskusiti! :)

Vesela bom vaših obiskov na blogu.

Tina