Hvala.

Danes moj blog praznuje eno leto! Prižigam svečko na tortici (hec, v resnici odpiram vino!😁)

Hvaležna sem in razmišljam o tem, kako bi bilo nemogoče ustvarjati in uresničevati svoje želje brez podpore prijateljev …

Ravnokar je bil tisti vroči julijski večer, ko sem sedela na kavču v dnevni, srce mi je razbijalo, tresle so se mi roke in grozno me je bilo sram in strah, kdo vse se mi bo posmehoval in kaj si bo kdo mislil, če pritisnem »objavi«. Ampak sem enostavno vedela, da moram in da si to želim.

Res je kljub strahu in dvomom, ali bo to sploh kdo bral, zmagalo zaupanje, srčna želja, vera vase in veselje do pisanja. 

To ne bi bilo mogoče brez tople podpore, ki sem jo poiskala in jo dobila … najprej pri sestri Urški, ki že od malih nog posluša in sprejema vse moje boljše, slabše in zelo slabe »izpade« :), ki vedno reče: JA, naredi to!!, ko ji predstavim kakršnekoli načrte že … Hvala, Urškica 😊😘

 

Podporo sem dobila tudi pri dragi Andreji, moji »ustvarjalni sestri«, ki me že leta navdihuje z njenim čudovitim blogom Morje v meni. Pravzaprav sem ravno ob branju njenega bloga tudi sama začutila željo, da bi kdaj kaj napisala in ustvarjala. In ko sem bila v velikih dvomih, ali bom sploh znala kaj napisati in me je bilo strah, sem preprosto začutila, da je Andreja prava oseba, ki me bo razumela in podprla. Andreja, hvala ti. Brez tebe najbrž tega bloga ne bi bilo. 😇😊

Bile so tudi druge ženske, ob katerih sem se počutila dovolj močno in posebno ;) , da sem začela verjeti vase …

Za uresničitev svojih želja si moramo znati poiskati podporo. Vztrajno moramo iskati somišljenike, naše »pleme«, ljudi, ob katerih se počutimo dobro, nekoga, ki vidi več in globlje v nas in ki čuti, česa smo zmožni. Nekoga, ki nam bo stal ob strani, tudi če nam spodleti. Ob ljudeh, ki vidijo dobro v nas, se počutimo močnejši, začnemo verjeti vase in tako lažje naredimo kakšen premik, pa naj bo na videz še tako majhen. Velikokrat se spomnim na misel Alenke Rebula, ki jo je povedala na seminarju, da nobene stvari v življenju ne moremo izpeljati čisto sami, vedno potrebujemo »vsaj« podpornike, sopotnike ali učitelje na naši poti.

Ko se želja pojavi v nas, je kot seme. Največkrat je na začetku sploh še ne upamo povedati na glas … V dobrih pogojih (spoštovanju, ljubezni, podpori, naklonjenosti, občudovanju) bo to seme lahko vzkalilo. Paziti moramo, da željo »hranimo«, da bo lahko rasla in paziti, s kom jo delimo, da je ne potepta. Zamislim moramo pomagati, da se okrepijo v nas in ko bodo dovolj močne, jih delimo z drugimi in pošljemo v svet … 

O tem, ali znamo poiskati toplo podporo, je pisala tudi Andreja. V članku citira krasno misel Clarisse Pinkole Estes. Takole pravi: "Zamisli je treba prenesti nekam, kjer bodo deležne podpore. To je velikanski korak, pospremljen z žariščem; poiskati je treba nego in hrano. Zelo redke ženske zmorejo ustvarjati le s svojo močjo. Potrebujemo vse trepljaje angelskih kril, kar jih zmoremo najti. (...) Prijatelji, ki vas imajo radi in toplo sprejemajo vaše ustvarjalno življenje, so najboljša sonca na svetu."

 

Res je, nobene stvari ne moremo izpeljati čisto sami in zato sem danes res hvaležna vsem, ki ste se pojavili v mojem življenju, vsem, ki berete objave ter všečkate, komentirate ali delite objave na FB strani. Hvala vam, ogromno mi pomenite!!!

Zelo sem vesela, da se zaradi bloga lahko tudi začutimo med sabo in da se spoznavam z novimi čudovitimi ljudmi, da mi kdaj pišete, dajete podporo in lepe besede … Ne znam povedati, koliko mi to pomeni. V težkih obdobjih so mi vaša sporočila kot lučka v temi in me grejejo, da vem, da nisem sama.

Vsem nam želim, da bi se znali čutiti, podpirati na naših raznolikih poteh. In da bi si bili »najboljša sonca na svetu.«

Tina

Jaz tebi tolažbo, ti meni smeh

Na nedeljsko popoldne sva s hčerko sami, ljubi možek dela. Naši vikendi zaradi njegovega dela večinoma niso družinski. Včasih se zaradi tega jezim, se smilim sama sebi, a na koncu ugotovim, da je najbolj pametno, da se sprijaznim, prilagodim in si zato vikende naredim lepe. 

In najine. 

… Počasi se popoldne preveša v večer, pogledam na uro in si že zaželim samote, ko bo hčerka zaspala in bom imela čas za svojo dušo. Poslušala bom glasbo, plesala bom, brala … 

Moje razmišljanje prekine glasen »bum« in jok. Hčerka pade, udari se v glavo. Pridem k njej, objamem, pobožam, popiham mini buško, potolažim. Je že dobro. Vstanem, hitim nazaj proti kuhinji in v hipu se z mezincem na nogi udarim v rob kavča. Aauuuuuu!!, zarjovem. Izza kavča se zasliši glasen smeh, ki kar ne pojenja. Hčerka koraka proti meni s širokim nasmeškom. Smešna se ji zdim, ko se po tleh valjam od bolečine. Začnem se smejati še jaz. Je že dobro.

Na radiu se zasliši pesem. O o o Lili!! Dvignem mojo miško, »dala si mi ruku, makovi su cvali, i bili smo sretni a još tako mali. O o o Lili!« pojem naglas in pleševa in pleševa, da se še bolj smejiva.

 

Pomislim na najina udarca, na jok in na smeh in na srečo, da je v moje življenje prišel ta mali čudež. 

Deklica moja, v isti minuti, ko ti jaz dajem tolažbo, mi ti vrneš s tvojim smehom iz srca. Da me zadane v srce. 💓

Ivan Minatti: Kako naj ti povrnem

KAKO NAJ TI POVRNEM, 

zemlja,
za milost, ki mi jo daješ:

za mavrično iskro sonca v kaplji rose,
za vonj pokošenih travnikov,
za žarenje zrelega ruja
po samotnih gmajnah,
za srebro zimskih noči?

Kako, neustavljivi zagon Življenja

za slast rasti in padcev, iskanja in zmote,

celo za strah pred Ničem?

Kako naj ti vrnem, zemlja,

za neizrekljivi občutek,

da Sem?

Da sem v sredici kamna, v listu na drevesu,

odsvit zvezde, dih v dihu vesolja?

Iščem besede zahvale,

preproste, vseobsegajoče,

ki jih razumejo trave in živali,

iščem besedo,

kakršno položi v usta samo smrt.

Ivan Minatti