Oh, ti kisli dnevi. Mrzli in
megleni!
Kdaj pa kdaj me obide tema … taka,
notranja. Nimam navdiha, nimam ničesar, kar bi lahko dala. Zato samo diham,
gledam, diham, sem tiho. Se prepuščam.
Vadim čuječnost. Biti v trenutku,
biti tukaj in zdaj. Opazujem svoje dihanje. Opazujem svoje misli. Samo opazujem
– ne popravljam in ne obsojam. In to reees paše! :)
Grem pod tuš, pojem najljubše
pesmi, ob kuhanju plešem, se zibam z medenico …
In seveda ves čas vmes – se pogovarjam
z Aniko, jo dvignem, ker na tleh začne jokati, jo spet spustim, ker moram na
wc, jo spet dvignem in podojim, ji pojem pesmico, da se smejiva, jo spet
odložim, ker moram olupiti krompir ... In tako dalje. ;)
Včasih se mi zgodi, da se mi že
kar sama od sebe začne sestavljati druga verzija pesmi Šla bi!, ampak … hm,
nekako ugotovim, da niti nimam energije, da bi res kam šla. Še najraje bi se
zavlekla v kakšen kot, se pokrila z dekco in jedla čokolado.
Ampak ker sem se odločila, da ne
bom jedla belega sladkorja, potem raje vzamem v roko knjigo, jo kar nekje
odprem in preberem kakšno misel.
Tale se mi je odprla danes … za vse
nas.
"In če želite spoznati Boga, si ne
belite glave z reševanjem ugank.
Poglejte raje okoli sebe in
videli boste, kako se igra z vašimi otroki.
In poglejte v nebo; videli ga
boste, kako potuje na oblakih,
kako širi roke v blisku in sestopa v dežju.
Videli ga boste, kako se smeje v
cvetju, se nato dvigne in maha z rokami v vejevju dreves."
Kahlil Gibran
Pa lep pozdrav vsem. Hvala, ker ste
in ker me berete. ♥ ♥ ♥
