Kaj bodo pa rekli???

Ali pa - kaj si bodo pa mislili? 

Se še kdo redno srečuje s takimi mislimi? :)

Jaz se že … Sploh zdaj, ko pišem blog in ne vem, ali naj kakšno svoje razmišljanje objavim ali raje ne, ker – kaj bodo pa rekli?? Haha! Včasih me je res strah mnenja okolice. No, naj povem, da se te misli res pojavljajo pogosto, ampak jih že malo manj »ubogam«. 

In ne, tu ne gre samo za pisanje bloga. Kdaj si še to mislim? Kadar bi rada oblekla nekaj drugačnega, pa kadar bi rada povedala svoje resnično mnenje glede česa, vsakič ko bi kaj naredila drugače od večine. 

Še en primer – pred enim letom sem se odločila, da bom imela pri porodu dulo. Uganete, kaj je bil moj prvi strah?? Kaj si bodo pa mislili – da nisem zmožna sama roditi?  Haha! Dobro, da nisem poslušala teh zatirajočih misli in sem vseeno potem imela pri porodu dulo. (Za vedno si bom hvaležna za to odločitev – če vas zanima, kakšen je bil moj krasen porod – evo, tu je moja porodna zgodba)

Z mislimi kaj bodo pa drugi rekli tako zatiram(o) sebe, da je prav žalostno in škoda je, ker potem naši darovi, talenti, naša drugačnost nikoli ne pride do izraza. 

Tudi vas spodbujam in z vsem srcem navijam za vas, da se pokažete svetu! Verjamem, da imate v sebi čudovite darove! Podprimo se! 

P.S. Zahvaljujem se Andreji – http://morjevmeni.blogspot.si/, da me je z današnjo objavo "Darovi nepopolnosti" spodbudila k razmišljanju. Hvala ti!

Spregovorimo o sebi iskreno in pogumno

Jutri bo minilo točno pet mesecev, odkar sem postala mami! :)

Če dobro pomislim, sem v materinstvo vstopila kar samozavestno in pripravljena na nove izzive. Veliko zaslugo imajo pri tem pogumne ženske, mame, s katerimi sem se pogovarjala in ki so bile pripravljene iskreno spregovoriti o svojem doživljanju materinstva, tudi o žalosti in neuspehih, ki so jih doživljale v prvih mesecih po porodu.

Vedela sem, da po porodu lahko pride do spremembe v odnosu med nama z Urošem, da bom lahko utrujena, da bodo hormoni poskakovali in povzročali nihanje razpoloženja. Tudi o dojenju sem marsikaj preštudirala, da je bilo potem lažje.

A na vse se pač ne moreš pripraviti. Sprejeti sem morala drugačno, materinsko življenje in v teh petih mesecih sem se tudi že kaj naučila.
Na primer, da je lahko največji projekt v celem dnevu skuhati kosilo, še večji pa ga v miru pojesti. :) :) Pa na to, da uspavanje otroka ne traja pet minut, ampak lahko tudi dve uri. Da novorojenček rabi samo mamico, veliiiiko mamice (oziroma natančneje njene dojke, hehe :D), in to točno takrat, ko želi. Ne čez pol ure, takoj. :)

V eni noči, teden dni po porodu, ko sem bila res utrujena in Anika ni in ni zaspala, sem se zjokala. To je to, kar sem hotela? V čem je zdaj čar materinstva?? A bo to vedno tako? Kako je možno, da sem devet mesecev komaj čakala, da bom stiskala in objemala svojega otroka, zdaj pa takole?

Dobro, da sem vedela, da po rojstvu lahko pridejo tudi zelo težki trenutki. In da nisem edina, ki občuti kaj takega. Z dobro podporo bližnjih je bilo kmalu lažje in ko zdaj pogledam nazaj na pretekle mesece, so mi ostali v spominu predvsem zelo lepi trenutki. Vsi majhni napredki, vsak srčkan nasmeh moje deklice – vse to me je in me še vedno navdaja s ponosom in veseljem.

Ženske se med sabo lahko zelo podpiramo in si pomagamo. Tako, da spregovorimo o svojem življenju, o svojem veselju in o svojih bolečinah. Iskreno in pogumno. In namesto da tekmujemo, katera bo lepša in boljša, si raje podajmo roke in vsem nam bo lažje.

Pisala bom!

Jaa, pa imam tudi jaz svoj blog! :)

Že dolgo sem si potihem želela, da bi ga pisala. Z vami bi rada kdaj pa kdaj podelila kakšno svojo misel, občutke, doživetja, stvari, ki se me dotaknejo. Zdi se mi, da bo to največkrat kaj o mojem materinstvu in tudi o raznoraznih stvareh, ki razveseljujejo mojo dušo. Zato tudi materina dušica. :)

Vesela bom vaših obiskov na moji strani in tudi vaših komentarjev.

Tina