Strani

sreda, 17. januar 2018

Po čem si bom zapomnila ta dan?




Včasih sem imela na telefonu naloženo aplikacijo, šlo je za nek menstrualni koledarček, kamor pa sem lahko vpisovala tudi »razpoloženje dneva«. Vem, da sem bila prav presenečena, ko sem videla, da je v tem okenčku »razpoloženje dneva« prostora za samo enega »smejkota«, torej za samo eno čustvo. Pa ta koledarček je ziher sestavil en moški, ki ne razume, da ženske preprosto ne moremo biti cel dan v samo enem razpoloženju!, sem si mislila. Kaj naj zdaj vpišem, če sem bila recimo pol dneva zelo jezna, potem sem bila zelo srečna, zvečer pa še zasanjana in malo žalostna?? Pa saj pride kakšen dan, ko sem cel dan enake volje, ampak to je bolj redko … :) :)
 
Tisto aplikacijo sem si sicer sedaj že izbrisala, a dala mi je eno zelo zanimivo lekcijo. Ko sem namreč zvečer med pravo mavrico občutkov izbirala samo enega, sem bila vedno postavljena pred izbiro: Po čem bi si rada zapomnila ta dan? Za katere občutke si želim, da me vodijo? Ko bom kasneje pregledovala svoje dneve, mesece, katere dogodke in čustva bi si rada za vedno vtisnila v spomin?
Čemu bom dala večjo težo – petnajstim minute jeze in osramočenosti ali desetim minutam čistega veselja, ko sem se smejala s prijateljico? Občutkom osamljenosti dopoldne ali občutkom miru, ko sem imela cel večer čas zase in sem si lahko privoščila kopel?

Ja, bili so in so še dnevi, ko sem cel dan bolj »tako tako«. Ko bi recimo izbrala jezo. In s tem ni čisto nič narobe! Sama sem zelo za to, da opazujemo resnične občutke in da damo prostor vsem svojim čustvom, ker je vsako pomembno! Tudi nisem za to, da bi se silili v pozitivna čustva, če jih v resnici sploh ne čutimo. 

Lahko pa vseeno realno pogledamo v svoj dan in smo usmerjeni v dobro! Rešitve za svoje težave ne najdemo, če kar naprej premlevamo, se krivimo, obujamo spomine na neuspehe … Rešitev je tam, kjer je sproščenost in navdih. Zato opazujmo lepe stvari, ki se nam zgodijo. Pohvalimo se za vsak majhen uspeh. Pustimo, da nas navdihujejo dobre izkušnje. Dovolimo vsemu lepemu v nas, da zažari!

Po čem si boš zapomnil/a ta dan? :) 


sobota, 6. januar 2018

V mojem notranjem svetu



V tihoti svojega razmišljanja zaznavam ves svoj notranji svet
kot seme,
po svoje majhen in neznaten,
obenem pa kipeč od  možnosti.


Kakor je majhno, sleherno seme nosi v sebi duha drevesa,
ki nekoč bo.
Sleherno seme ve,
kako se preobraziti v drevo,
ko pade na plodna tla,
vsrkava sokove, ki ga hranijo,
razrašča svoje vejevje in listje,
brsti v cvetove in sadove,
da lahko da, kar ima dati.


Te Bucayeve misli so me našle ob pravem času, ko ravno razmišljam o svojih sanjah, navdihih – o semenih, ki so v meni in čakajo, da zrastejo v mogočno drevo in dajo sad. In nastalo je moje razmišljanje … 



V mojem notranjem svetu je toliko semen!
Toliko semen čaka name.
Toliko potenciala, idej, navdihov, sanj.
Toliko bi lahko dala svetu …
V sanjah vidim obilje, ki me čaka, obilje, ki ga obljubljajo semena.

Ampak … to je zame nekaj novega, videti svoje darove in čutiti strast ob tem!
Sprašujem se in tako me je strah.
Bom zmogla in znala izpolniti svoje želje?
Bodo moja semena, moje ideje zrasle?
Zdi se mi, da sploh ne znam podpreti svojih sanj!  
Tako sem ranljiva, bojim se vseh napak in bolečine …
Kaj, če mi zopet spodleti? Tolikokrat sem že skrenila s poti, da ne vem več, kako naprej …

Vsak naslednji korak mi je neznan in nisem navajena zares živeti s svojo polno močjo.
Nikoli še nisem bila tu, kjer sem zdaj.
Učim se.
Navajena sem bila živeti tako, da bom drugim všeč.
Da bom čim bolj normalna.
Pridna.
Taka, kot se pričakuje. Da bodo rekli, da sem dobra.
Predvsem pa – da nikogar ne bom preveč vznemirjala.
Ker če sem posebna in če sem zares JAZ, potem vznemirjam, potem zbujam ljudi okrog sebe!
Ja, in potem pride strah – me bodo ljudje obsojali in zapuščali, če bom pokazala svojo pravo naravo?
In – ali se bom potem ustrašila sebe, svoje moči?

Dolgo je bil moj notranji svet sanj v popolni megli. Kot neraziskana zemlja, ki je čakala, da jo odkrijem in vzljubim. Nisem imela pojma, kdo sem, v čem sem posebna in česa si sploh želim. Zdaj počasi odkrivam vsa področja, kjer sem »čudna«, nenavadna, čudovita, posebna, pa tudi, kje sem šibka in potrebujem veliko podpore …

Zdaj se nočem več spraševati, ali bodo ljudje zadovoljni z mano. Bolj me zanima to: ali z delovanjem podpiram sebe ali ne? Ali s tem, kar počnem, podpiram življenje v sebi ali ne?

Veliko je semen, to zdaj vidim.
A čakajo, da se zemlja otopli.
Da neham biti tako zamrznjena.
Da odložim oklepe
se zmehčam
in postanem topla, obsijana od prijaznega sonca.
Da zaupam in začenjam verjeti, da je varno.
Varno je, da živim po svoje.
Ta svet ni tako nevaren kraj. Ljudje so večinoma prijazni in od marsikoga lahko sprejmem podporo.
Lahko si dovolim, da sem počasna in negotova.
Da sem malo čudna in posebna.
Nisem napačna.
Ne bom ostala sama in zapuščena, če bom taka, kot sem.


Tudi največje drevo je bilo nekoč seme.
In ker je tudi najmogočnejše drevo raslo zelo počasi …

… zato potrpežljivo gledam in spremljam svojo počasno rast.
Vsak dan posebej se trudim, da se ne kritiziram in obsojam, kajti to je strup za moje seme.
Hranim se z lepim, nežnim, dobrim.
Zaupam, da Stvarnik, ki me je z ljubeznijo ustvaril, ni pozabil name. Nisem njegova »napaka«.
Gleda me, navija zame!
Navija tudi zate in za vse ljudi!
Dal mi je take okoliščine, da bo mojih sadov veliko in bodo lepi, sočni in da bodo ljudem v veselje in zdravilo.

Učim se, da je varno dovoliti semenom, da rastejo.

Pa saj vem …



Ni se treba bati.

Kajti sleherno seme VE,
kako postati drevo.



Preberi celo Bucayevo zgodbo Sanje kot seme tukaj.

Sanje kot seme



V tihoti svojega razmišljanja zaznavam ves svoj notranji svet
kot seme,
po svoje majhen in neznaten,
obenem pa kipeč od  možnosti.


In v njegovem osrčju
vidim kal veličastnega drevesa,
drevesa svojega življenja
v razvoju.


Kakor je majhno, sleherno seme nosi v sebi duha drevesa,
ki nekoč bo.
Sleherno seme ve,
kako se preobraziti v drevo,
ko pade na plodna tla,
vsrkava sokove, ki ga hranijo,
razrašča svoje vejevje in listje,
brsti v cvetove in sadove,
da lahko da, kar ima dati.


Sleherno seme ve, kako postati drevo.
Semen pa je toliko, kolikor je skrivnih sanj. 


V nas neskončno sanj čaka na čas,
ko bodo vzklile,
pognale korenine in se rodile
in umrle kot semena,
da bi se prerodile v drevesa.
Veličastna, ponosna drevesa,
ki nas bodo v svoji trdnosti nagovorila
naj prisluhnemo modrosti semen svojih sanj.


One, sanje, kažejo pot.
Nakazujejo jo z najrazličnejšimi znaki in znamenji,
v vsakem trenutku,
med stvarmi in ljudmi,
z bolečinami in užitki,
v zmagah in porazih.


Naše sanje nas učijo,
v budnosti in snu,
videti se,
prisluhniti si,
spoznati.
Kažejo nam pot z bežnimi slutnjami
in prebliski slepeče bistrovidnosti. 


In tako rastemo, se razvijamo …

In nekega dne,
med potjo po tem večnem trenutku, večnem zdaj,
ki ga imenujemo življenje,
se bodo semena naših sanj spremenila v drevesa
in razpela svoje veje,
ki bodo kot orjaška krila premerila nebo
in v eni sami potezi premostila našo preteklost in našo prihodnost.


Ni se treba bati.
Spremlja jih vrojena modrost.
Kajti sleherno seme VE,
kako postati drevo.




Zgodbe za razmislek, Jorge Bucay