1. Navajena sem na manj svobode. Postati prvič mama je verjetno za vsako žensko šok. Tvoje popolnoma svobodno življenje postane precej nesvobodno. Če sem pred rojstvom otroka lahko počela karkoli in to kadarkoli sem želela, sem potem dobesedno čez noč svoje življenje morala podrediti temu majcenemu dojenčku, ki je zahteval veliko. V prvo me je to seveda zelo šokiralo. Komaj sem našla čas za svoje osnovne potrebe – da sem jedla, se stuširala, šla na wc. Kaj šele, da bi počela kaj drugega, recimo šla sama na sprehod, prebrala knjigo, v miru gledala televizijo. V drugo sem vedela, kako nesvobodni so prvi tedni z dojenčkom, zato je bilo vsaj malo lažje.
2. Porodniški dopust ni dopust, ampak delo. V prvo me je presenetilo, koliko dela je z dojenčkom! Prej sem si predstavljala, da bo moja hčerkica cele dni spala, jaz pa bom vsa umirjena in nasmejana zraven brala, lahkotno vozičkala in počivala. Hm … realnost je bila taka, da sem šla z vozičkom ven (saj to vse mamice počnejo, a ne??), Anika se je celo pot drla, jaz sem se spraševala, kaj delam narobe, kljub joku še naprej vozičkala (če pa to počnejo vse mamice?!!), in vozičkala sem po naših klancih, ne po kakšni ravnini, potem pa sem na koncu le obupala in se vrnila v hišo neznansko lačna, utrujena, razdražena, na robu solz, takoj sem morala dojiti, da se je pomirila, takoj zatem sem pa morala skuhati še kosilo. Hja, nič kaj dopustniško. Čez dan ni spala, ampak le malo dremala, tako da je od prostega časa ostalo malo. Z drugo hčerko je dopusta še veliko manj, ampak zdaj sem tega navajena.
3.Vse mine. Vse!
V drugo me ves čas spremlja misel, da bo vse skupaj prav zares minilo. Ko pridejo tiste noooro naporne minute, ure ali dnevi, ki se mi vlečejo, ko sem utrujena in naveličana in imam vsega poln kufer, si mislim, da je to res samo eno obdobje, ki bo prav kmalu minilo. Rečem si: »Maš to, stara!« in grem dalje.
4. Znižala sem pričakovanja. Do sebe in do otrok. Nepospravljeno stanovanje, mastni lasje, kupi umazanega perila me ne spravijo toliko iz tira. Še vedno me motijo, ja, ampak resnično vem, da ne morem vsega, da pač trenutno vlada kaos in da bo minilo. Do hčerke nimam pričakovanj glede tega, koliko naj bi spala, kdaj naj bi spala, koliko naj bi se dojila … spi ko spi, doji se, kadar se hoče. To je to.
5. Dveh pravil se poskušam držati: Prvič – dobro in veliko jej. Drugič – počivaj, ko je možno.
6. Zelo cenim resnični svet in za zgled ne vzamem virtualnega. Vsi pristni stiki z mamami, ki jih imam, so mi neprecenljivi!! Hvala čisto čisto vsaki za to! V resničnem svetu smo mame resnično lepe in resnično ranljive. Vse smo: pogumne in prestrašene, nasmejane in objokane, urejene in pobruhane od mleka, zaljubljene v dojenčka in besne na dojenčka, čutimo zaupanje vase in čutimo stisko, žalost, obup. Vse. V virtualnem svetu smo mame večinoma ves čas noooro zaljubljene v dojenčka, ves čas imamo metuljčke v trebuhu in ves čas smo neizmerno hvaležne za te male ljubke zakladke.
7. Vsak dan imam minutke zase. V drugo mi je to tako pomembno, kot še nikoli do sedaj. Da ne bi pozabila nase. Na to, kdo sem, ko nisem mami. Kaj mene veseli, kaj me poživlja, kaj me navdušuje? Včasih »samo« uživam v plesu, poslušanju glasbe, drugič preberem eno stran lepe knjige … hočem reči: to so malenkosti, ki so pa zame nujne in me neizmerno napolnijo.
foto: Urška Bernik
