Prvo noč po tistem sončnem popoldnevu, ko sem ugotovila, da
sem drugič noseča, sem bolj malo spala. Malo zaradi veselja in presenečenja,
malo zaradi neštetih misli, dvomov, tudi strahu.
En občutek pa je bil še posebej izrazit in še dobro se spomnim,
da je bilo tako tudi v prvi nosečnosti: občutek odgovornosti in misel: sama sem.
Sama sem. Sprejemam veliko in vseživljenjsko odgovornost –
biti mati temu otroku. Samo jaz sem njegova mati. Sama sem v določenih izbirah,
sama bom morala preživeti vse, kar prinaša nosečnost, sama bom otroka
spoznavala, se povezovala z njim, sama ga bom rodila, skrbela zanj ure in
ure in dneve in leta … Na nikogar ne morem preložiti te naloge.
To je velika naloga za žensko in potreben je čas, da jo lahko
sprejmemo in vzljubimo.
Sama, a ne osamljena
Kmalu sem poleg odgovornosti začela razmišljati še o eni
zame zelo pomembni temi: o ženski podpori.
Nekaj najbolj čudovitega pri nosečnosti in tudi pri porodu
se mi zdi to, da si ženske dandanes lahko najdemo podporo drugih žensk, ki so
ob nas v tako pomembnem obdobju. Lahko smo del ženskih krogov, priprav na
porod, lahko obiskujemo terapevte, lahko si najdemo podporo doule. Toliko
dobrih informacij in krasnih žensk je tu za nas. To je pravzaprav veliko
darilo! Naše mame in babice te možnosti verjetno niso imele. Ko se zavem tega,
da so ti časi mimo in da imam jaz zdaj toliko možnosti, da se počutim slišano,
podprto, močno, upoštevano, spoštovano, negovano, ljubljeno, se mi nariše
nasmeh na obraz in vem: to je moja pot. Pot, ki vodi iz zaprtosti,
osamljenosti, strahov v žensko moč, intuicijo in modrost.
