Prejšnji dan sem
razlagala hčerki, naj si neha praskati krasto, ki ji je nastala na kolenu
zaradi padca. Ravno ko se je krastica začela sušiti, jo je ona spet in spet
začela praskati. (Ker je to pač zanimivo. Potem namreč priteče nekaj rdečega! :))
No, jaz sem ji
umikala roke, ji vztrajno govorila NE, potem sem ji že razlagala, v upanju, da
bo kaj razumela. Ne praskaj kraste, tako
se ne bo zacelila. Bolj kot boš praskala, večja rana bo. Samo pustiti moraš pri
miru, saj se bo koža sama od sebe zacelila …
Potem je prišel
večer … Ko sem pred spanjem v postelji tuhtala in že stotič premlevala vse
slabe dogodke in občutke ne le tistega dne, ampak kar iz celega življenja, sem
dojela, da počnem isto kot hčerka. Kopljem in »praskam« po starih ranah, ki so že povedale svoje in bi
se že rade zacelile, pa jim kar ne dovolim. Premlevam o slabih dogodkih, jih
spet in spet na novo odpiram, se krivim za napake iz preteklosti in tako samo
povečujem vse slabo v svojem življenju.
In takoj sem se
spomnila na besede, ki sem jih izrekla par ur nazaj: Ne koplji po ranah, tako
se ne bodo zacelile. Bolj kot boš praskala, večja rana bo …
Prav nasmehnila
sem se ob tem, kako je življenje včasih duhovito! :) :) Otroka nekaj »učiš« in še isti dan greš sam čez zelo podobne lekcije.
Z neprestanim
tuhtanjem o vseh slabih stvareh si res otežujemo življenje. Ker s tem v
življenje privabimo še več slabega in ker smo potem slepi za vse, kar je
lepega! Spomnim se, kako sem enkrat poslušala nekega moškega srednjih let, ki
je prijateljem razlagal (in vem, da je to tudi sicer rad ponavljal), da mladosti
ni več in da zdaj je pa itak vse lepo šlo že mimo, kmalu bodo prišle še kakšne
bolezni, zdaj je treba samo še delati in delati, pač nekako je treba preživeti to
življenje … Hudo mi je bilo za tega moškega, saj je bil resnično slep za lepoto
tistega trenutka: stali smo na mehki travi, sonce je zahajalo, nebo se je
obarvalo oranžno … a on je govoril, kako sta mladost in vsi užitki šli mimo …
Najraje bi mu rekla, naj se ustavi, odpre oči in pogleda okrog sebe!
Pa nisem, ker sem včasih tudi jaz taka in ker je pomembno, da najprej kaj spremenim
pri sebi.
Za začetek je
dobro že to, da se zavemo, o čem ves čas premišljujemo in kako se počutimo ob tem. Pri sebi vidim, da mi je zelo pomembno, s kakšnimi mislimi grem spat,
saj je od tega odvisna kvaliteta spanja in tudi jutro je veliko lepše, če dan zaključim
s hvaležnostjo.
Večer je namesto
premlevanja slabih dogodkov torej čas, da se v mislih sprehodimo čez dan in
poiščemo tiste najlepše trenutke v dnevu. Se spomnimo na dobre ljudi, ki smo
jih srečali, na lepe prizore iz narave, otroški smeh, zanimive pogovore, dobro
kosilo, na vse, kar smo dobrega storili drugim IN sebi, na vse naše male
dosežke … Koliko lepih stvari se zgodi vsak dan, pomislite!
Tako bomo v življenju naredili prostor za več lepega in pustili starim ranam, da se lahko v miru zacelijo.
