Zgodba o sončnicah

Danes so me na vrtu razveselile … sončnice!

Te lepe cvetlice, zaljubljene v sonce!

~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~

Pomladi nisem bila prav zelo aktivna na vrtu, pa čeprav sem si zelo želela, da bi bila. V nosečnosti sem si mislila, kako bom letos lahko na veliko sejala, sadila, bila na vrtu, saj bom itak imela veliko časa, ker saj iiitak dojenčki veliko spijo. No ja, malce sem se uštela. :) Komaj sem si vzela čas, da sem na hitro posadila vse osnovno, kar sem imela v mislih. Za kaj več skoraj ni bilo časa. Še oplela mi je vrt gospa J., ki se je sama javila in sem ji zelo hvaležna (gotovo je tudi zaradi nje več pridelka :)).

No, nekega dne pomladi, ko skoraj nič še ni bilo posejanega, je prišel Uroš z vrta in vsa navdušena, da se je lotil dela, sem ga takoj vprašala, kaj je posejal – pričakovala sem odgovor v smislu: korenje/peteršilj/por … On pa je rekel: sončnice. 

Oh ja, sem si  mislila v trenutku tečnobe … sončnice?? Pa od njih nič ni, zakaj ni raje posejal kaj bolj »uporabnega«? Kaj bova imela od njih? Ok, dobro, potem sem ugotovila, da tudi sončnice niso slaba ideja, bodo pač za okras. :)

Tedni in meseci so minevali …

In moj vrt je danes poln pridelkov, sočnih, zdravih, najboljših. Zelo zelo sem jih vesela. 

Ampak ko sem danes šla na vrt, pa nisem opazila samo pridelkov. Pogled se mi je ustavil na – SONČNICAH. Kako sem se jih razveselila!! Ti prelepi cvetovi, simboli veselja, življenja, upanja, svetlobe! 

Zdaj vem, kaj »imam od njih« - cvetlice so hrana za dušo, so tukaj, da se jih razveselim, da mi polepšajo dan, da se za hip ustavim in občudujem ... so tukaj za  v e s e l j e :)

Kaj pa tebi polepša dan?