Moč v njenih bokih

Danes bi z vami rada delila par misli o ženskem telesu in lepoti. In sicer iz knjige, ki jo prebiram že dolgo in ki bi jo najrajši kar CELO citirala, ker mi je tako zelo všeč. To je knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi.

»Bilo mi je nekaj čez dvajset let, ko sta me zaznamovali dve prelomni doživetji, nasprotni vsemu, kar so me dotlej naučili o telesu. Med enotedenskim seminarjem, namenjenim izključno ženskam, sem neke noči ob ognju v bližini toplega vrelca zagledala golo žensko kakih petintridesetih let; njene dojke so bile izpraznjene od dojenja, trebuh brazdast od rojevanja. Bila sem zelo mlada in spominjam se, da mi je bilo hudo zaradi poškodb na njeni svetli, tanki koži. Nekdo je potresaval maracas in tolkel na bobne in zaplesala je, njeni lasje, njene dojke, koža, udje so se gibali v različne smeri. Kako lepa je bila, kako živa. Njena milina mi je segla v srce. Dotlej sem se vedno nasmehnila ob izrazu »ogenj v ženskih ledjih«. Toda tiste noči sem ga videla. Videla sem moč v njenih bokih. Videla sem, kar so me naučili ignorirati, moč ženskega telesa, ko je oživljeno od znotraj. Skoraj tri desetletja pozneje jo še zmeraj vidim, kako pleše v noči, in moč telesa me še zmeraj osuplja.«

(Clarissa Pinkola Estes: Ženske, ki tečejo z volkovi)

A ni dobro prebrati nekaj tako … osvobajajočega?

Veste, kaj mi je najlepše, ko opazujem različne ženske? Prav to – ko opazim »moč v njenih bokih« Ja, to se vidi! Ko vidim, da je ženska oživljena od znotraj … In ko spoznam, da sploh ni važno, ali ima celulit ali strije ali pa kaj drugega, važna je tista moč, ki se je zaveda, plamen, ki te očara. Taka ženska je kot magnet, lahko bi kar obstal in gledal … Na njej je nekaj tako lepega, pa ne zato, ker ima popoln videz in obleke, ampak zaradi njenega notranjega ognja. In ta ogenj se širi in razširi še v kakšno drugo žensko, da še ona v sebi začuti lepoto in moč!

  

»Kulturna moč telesa je njegova lepota, toda moč v telesu je redka, kajti povečini jo odženemo z mučenjem mesa ali zadrego zaradi njega.« (Clarissa Pinkola Estes)

Kolikokrat si/sem bila že v zadregi zaradi svojega telesa? V preteklih letih velikokrat, vedno sem našla nekaj pri sebi, kar bi bilo za »popraviti«. Zdaj vedno manjkrat ...

V želji, da bi ustrezale lepotnim idealom, včasih res mučimo telo, pozabimo pa na to, da naše telo čuti … Se lahko veselo premika, pleše, skače, je v njem radost? 

Se kdaj z ljubeznijo dotaknemo sebe? 

Najbrž bi lahko vsak dan našle nekaj, kar bi bilo na sebi potrebno popraviti ali spremeniti, kajne? Kaj pa, če se pogledamo v ogledalo in si rečemo: Vau, to sem jaz in počasi bom vzljubila svoje telo, takšno, kakršno mi je bilo podarjeno.

Ni treba, da se poskušamo polepšati. Važno je, da negujemo, kar smo, ker je lepota že tu. (Alenka Rebula)