Šla bi!

Šla bi!

Šla bi ... Nekam daleč stran.
Sama. Ja, sama!!
Vsaj za tri dni.
Na samotni otok.
V leseno hiško ob morju.
Spala bi osem ur v kosu. (Kaj je že to??)
Jedla bi ves čas in ne bi mi bilo treba stalno tuhtati, kaj bo jutri za kosilo.
Vsaj tri dni ne bi zamenjala niti ene plenice!

Ne bi kuhala marmelad pa pekla kruha pa ves čas skrbela, da bo poln hladilnik.
Tudi cunj ne bi prala in nič pometala, nič sesala, nič pomivala.

Ne bi mislila na vse, kar moram in kar bo in kar me boli in kar me skrbi.

Sama bi bila in lahko bi bila tri dni tiho. Brez prilagajanja na kogarkoli, brez dogovarjanja.
Lahko bi bila mulasta, lahko bedna, lahko neprilagojena, čudaška, tečna. Brez slabe vesti! Nikogar ne bi motilo, kakšna sem.
Skrbela bi samo zase.

Plesala bi z valovi in pela in plavala.

Samo bila bi tam, jaz, takšna, kot sem, naravna, posebna, divja. Božal bi me veter, sonce bi me zdravilo in luna bi mi šepetala svoje skrivnosti. Noge bi imela umazane od peska in od zemlje, lase bi imela skuštrane, oči pa bi žarele.

Ko bi se okrepila, bi si pa že zaželela priti nazaj. V hribe. K mojemu možeku in k Ančki. Moj žar bi pobožal tudi njiju.