Otrok se igra zunaj z atijem … ti, mami si nedaleč
stran (a toliko, da te otrok ne vidi) … naenkrat otrok pade s klopce, se udari
in začne močno jokati … Ati ga vzame v naročje, otrok še vedno joka in joka … kaj
narediš ti?
Možnosti je več, najbolj pogoste so najbrž:
a. prihitiš k otroku, ga vzameš k sebi
b. prihitiš zraven, svetuješ atiju, kako naj ravna z
otrokom
c. prihitiš zraven in še ti božaš in umirjaš otroka
d. se delaš, da te ni in se umakneš
Tale situacija se je danes zgodila pri nas. Prvi
impulz, ko sem slišala otroka jokati, je bil, da pridem zraven, pogledam, kaj
se je zgodilo in umirim otroka. A zopet sem se spomnila ene pomembne lekcije,
ki sem se je začela učiti že v prvih tednih po porodu: zaupaj svojemu moškemu.
Spomnim se tistih prvih dni po porodu, ko sva bili z
dojenčico kot eno in sem jo nerada dajala drugim v naročje. Vsak dan, vsako
uro, sva bili skupaj in se učili komunikacije, spoznavali sva se, hitro sva se
tudi ujeli in kar dobro sem čutila, kaj potrebuje.
V tistem času sem naletela na en dober članek, ki je
opisoval, kako moramo mame dovoliti možem, da se tudi oni povežejo z otrokom,
kako jim moramo zaupati, dati čas in pustiti, da delajo napake, da kaj naredijo
drugače od nas, da malo po svoje delajo z otrokom … s tem jim izkažemo
spoštovanje in jim sploh damo možnost, da zgradijo odnos z otrokom.
Začutila sem, da je to res zelo pomembno in potem sem
pazila na to, da bi moža vključevala v to novo družinsko klimo in mu dala mir
pri tem, da se povezuje z otrokom – na svoj način. J Pa sem že v prvih tednih opazila, kako rada ga
popravljam, mu razlagam, kako (in celo koliko časa) naj previja dojenčka, kako naj
jo drži, kaj naj bi naredil, če joka, kako naj govori z njo, kako naj ji obleče
…
Dokler si nisem nekega lepega dne rekla – ej, pa daj
mir. In se odmaknila, ko je bil njun čas. Z nenehnim popravljanjem moškega ne
naredim čisto nič pametnega. Ja, zmeniva se par osnovnih »pravil«, imava kakšno
debato o vzgoji, drugače pa je odlično, da se z otrokom ukvarjava vsak po
svoje! Če je na začetku malo zbegan in ne ve, kako naj ravna, mu prijazno
pomagam, potem pa mu dam mir. Naj se uči, naj še on spoznava otroka. Zaupam mu,
da zna. Zaupam mu, da zna po svoje!Tudi otrok naj se navadi na očeta, z njim bo
imel drugačen odnos kot z mano in to je super!
Mi ženske, mame, smo tiste, ki očeta povabimo v odnos z
otrokom. Še najboljše je, če to nežno in počasi počnemo že v nosečnosti. Mi smo
tiste, ki očeta spodbujamo, spoštujemo in verjamemo vanj.
Verjamem, da si očetje želijo biti povezani z otrokom,
ampak mogoče jim je včasih težko … najprej zato, ker smo mame že tako ali tako bolj
povezane z otrokom. Potem pa še mame včasih mislimo, da samo mi najbolj popolno
znamo ravnati z otrokom, in zato očetje lahko kar »izvisijo«. Če se potem, ko
poskušajo vzpostavljati prve stike, še ves čas vmešavamo in jih popravljamo ali
kritiziramo, jim s tem damo vedeti, da oni itak ne znajo, da smo mi boljše. (Če
že kaj popravimo, to lahko storimo spoštljivo.) Tako se lahko hitro zgodi, da
se izgubi zaupanje, oče in otrok pa ostaneta prikrajšana za to zanimivo iskanje
skupnega jezika.
Ja, danes po tistem hčerkinem padcu sem izbrala
odgovor D. Delala sem se, da me ni, otrok se je kmalu umiril, očetu pa sem dala
možnost, da pokaže, kako je čudovit in sposoben!
Vsak dan se lahko učimo, da malce bolj zaupamo svojemu
moškemu …
