Iz nosečniškega dnevnika

Ura je 11.30, sem sredi »pospravljalne«  sobote, pa me je prijelo, da bi napisala par stavkov. Anika se trenutno igra v sosednji sobi in samo upam lahko, da bom imela pet minut miru. Oh ne, je že prišla. Kako lahko v eni minuti zavoha, da sem se usedla???   

Jah, nič … nadaljujem, ko bo pač prilika …

21:30

Zdaj sem pa že pozabila, kaj me je dopoldne tako gnalo k pisanju. Aja, želja, da bi pisala nosečniški dnevnik. To si res želim! Ampak … zdajle pa nimam več takega navdiha. Vseeno lahko vsaj poskusim.

Po dolgem času sem se danes čez dan počutila vsaj približno naspano. Kako dober občutek! Večinoma se tisto čisto moje življenje začne nekje po osmi uri zvečer, ko imam končno okrog sebe mir in potem imam čas za vse, kar me veseli. Tega pa je veliko! Te dni sem z mislimi in srcem že zelo pri našem drugem srečanju za nosečnice, kar pomeni, da si zapisujem, kar bi rada povedala, razmišljam, kako približno bo potekal naš ženski krog, izbiram lepo glasbo za spremljavo… Tam enkrat do pol enajstih, ko se le spravim v posteljo, v resnici postanem vsa zbujena, z živimi mislimi, ogromno načrti, navdihi. In potem ne zaspim. Grem lulat enkrat, pa dvakrat … Potem naredim lepo meditacijo, ko se v srcu povežem z dojenčkom. To je vedno tako lepo. Dojenček me brca čisto nizko, potem iščem primeren položaj za spanje … Okrog polnoči se začne Anikino občasno govorjenje v spanju in to pomeni, da ob tem seveda ne morem zaspati. Nazadnje ugotovim, da sem postala že tako lačna, da bi morala nekaj pojesti. Odločam se, ali naj vstanem ali ne. Skrbi me že, kako bom utrujena naslednji dan. In tako se zgodi, da včasih zaspim šele okrog enih ponoči! 

Včeraj je bilo drugače, saj sem se dobro pripravila na spanje. Nič zijanja v ekrane zvečer, moje navdihe sem prosila, naj pridejo kdaj drugič, ob desetih sem bila že pod kovtrom in kmalu zaspala.

 

Dobro, za prvi nosečniški dnevnik naj bo počasi dovolj. Iz prve nosečnosti imam v dnevniku zapisanih samo par stavkov, pa še to nič posebnega. Nekaj v smislu: Zelo rada jem sadje, še posebej mandarine. Počutim se zelo dobro, dojenček veliko brca. Par stavkov, brez kakšnih življenjskih modrosti, pa toooliko mi pomenijo! Zato si res želim, da bi v tej nosečnosti pisala več. 

Večjo motivacijo za pisanje pa imam, če kakšen stavek dodam še na blog. Čeprav, če zdaj preberem, kaj sem napisala, ne vem, če ima tole pisanje sploh kakšno rdečo nit. Ah, dobro je. Perfekcionistka v meni naj gre malo na dopust. 

Zdaj pa bo čas za spanje! Upam … :)

Ženski krog za nosečnice

Nosečnost je zelo pomembno in dragoceno obdobje v življenju ženske. To je čas globokega zorenja in čas mnogih priložnosti, da začutimo sebe drugače kot prej in spoznavamo bitje, ki prihaja v naše življenje. 💫

Če samo hitimo in živimo naprej svoje običajno življenje, zlahka spregledamo vse darove teh mesecev, ki se nikoli kasneje ne bodo več povrnili.

Drage nosečnice, če tudi vi čutite klic, da bi globlje zaživele nosečnost, vas lepo povabim v ženski krog nosečnic. Teme našega srečanja bodo:
- darovi in priložnosti nosečnosti
- Kako čutim sebe, kako čutim otroka?
- Čutim tudi bolečino in strahove – kaj naj z njimi?
- Kaj so moji izviri radosti in moči?

Srečanje bo pri meni doma (v Ojstrem Vrhu nad Železniki), 6. novembra od 17.00 do 18.30.
Več informacij in prijave na zs ali na tina.trojar@gmail.com.

P.S.: Kakšno mesto se bo najbrž našlo tudi zate, ki nisi noseča, pa te ta tema vseeno zelo zanima. Le piši mi!

Nosečnost - samotna, a ne osamljena pot

Prvo noč po tistem sončnem popoldnevu, ko sem ugotovila, da sem drugič noseča, sem bolj malo spala. Malo zaradi veselja in presenečenja, malo zaradi neštetih misli, dvomov, tudi strahu.

En občutek pa je bil še posebej izrazit in še dobro se spomnim, da je bilo tako tudi v prvi nosečnosti: občutek odgovornosti in misel: sama sem.

Sama sem. Sprejemam veliko in vseživljenjsko odgovornost – biti mati temu otroku. Samo jaz sem njegova mati. Sama sem v določenih izbirah, sama bom morala preživeti vse, kar prinaša nosečnost, sama bom otroka spoznavala, se povezovala z njim, sama ga bom rodila, skrbela zanj ure in ure in dneve in leta … Na nikogar ne morem preložiti te naloge. 

To je velika naloga za žensko in potreben je čas, da jo lahko sprejmemo in vzljubimo.

Sama, a ne osamljena

Kmalu sem poleg odgovornosti začela razmišljati še o eni zame zelo pomembni temi: o ženski podpori.

Nekaj najbolj čudovitega pri nosečnosti in tudi pri porodu se mi zdi to, da si ženske dandanes lahko najdemo podporo drugih žensk, ki so ob nas v tako pomembnem obdobju. Lahko smo del ženskih krogov, priprav na porod, lahko obiskujemo terapevte, lahko si najdemo podporo doule. Toliko dobrih informacij in krasnih žensk je tu za nas. To je pravzaprav veliko darilo! Naše mame in babice te možnosti verjetno niso imele. Ko se zavem tega, da so ti časi mimo in da imam jaz zdaj toliko možnosti, da se počutim slišano, podprto, močno, upoštevano, spoštovano, negovano, ljubljeno, se mi nariše nasmeh na obraz in vem: to je moja pot. Pot, ki vodi iz zaprtosti, osamljenosti, strahov v žensko moč, intuicijo in modrost.

Zaupaj svojemu moškemu

Otrok se igra zunaj z atijem … ti, mami si nedaleč stran (a toliko, da te otrok ne vidi) … naenkrat otrok pade s klopce, se udari in začne močno jokati … Ati ga vzame v naročje, otrok še vedno joka in joka … kaj narediš ti?

Možnosti je več, najbolj pogoste so najbrž:

a. prihitiš k otroku, ga vzameš k sebi

b. prihitiš zraven, svetuješ atiju, kako naj ravna z otrokom

c. prihitiš zraven in še ti božaš in umirjaš otroka

d. se delaš, da te ni in se umakneš

Tale situacija se je danes zgodila pri nas. Prvi impulz, ko sem slišala otroka jokati, je bil, da pridem zraven, pogledam, kaj se je zgodilo in umirim otroka. A zopet sem se spomnila ene pomembne lekcije, ki sem se je začela učiti že v prvih tednih po porodu: zaupaj svojemu moškemu.

Spomnim se tistih prvih dni po porodu, ko sva bili z dojenčico kot eno in sem jo nerada dajala drugim v naročje. Vsak dan, vsako uro, sva bili skupaj in se učili komunikacije, spoznavali sva se, hitro sva se tudi ujeli in kar dobro sem čutila, kaj potrebuje.

V tistem času sem naletela na en dober članek, ki je opisoval, kako moramo mame dovoliti možem, da se tudi oni povežejo z otrokom, kako jim moramo zaupati, dati čas in pustiti, da delajo napake, da kaj naredijo drugače od nas, da malo po svoje delajo z otrokom … s tem jim izkažemo spoštovanje in jim sploh damo možnost, da zgradijo odnos z otrokom.

Začutila sem, da je to res zelo pomembno in potem sem pazila na to, da bi moža vključevala v to novo družinsko klimo in mu dala mir pri tem, da se povezuje z otrokom – na svoj način. J Pa sem že v prvih tednih opazila, kako rada ga popravljam, mu razlagam, kako (in celo koliko časa) naj previja dojenčka, kako naj jo drži, kaj naj bi naredil, če joka, kako naj govori z njo, kako naj ji obleče …

Dokler si nisem nekega lepega dne rekla – ej, pa daj mir. In se odmaknila, ko je bil njun čas. Z nenehnim popravljanjem moškega ne naredim čisto nič pametnega. Ja, zmeniva se par osnovnih »pravil«, imava kakšno debato o vzgoji, drugače pa je odlično, da se z otrokom ukvarjava vsak po svoje! Če je na začetku malo zbegan in ne ve, kako naj ravna, mu prijazno pomagam, potem pa mu dam mir. Naj se uči, naj še on spoznava otroka. Zaupam mu, da zna. Zaupam mu, da zna po svoje!Tudi otrok naj se navadi na očeta, z njim bo imel drugačen odnos kot z mano in to je super!

Mi ženske, mame, smo tiste, ki očeta povabimo v odnos z otrokom. Še najboljše je, če to nežno in počasi počnemo že v nosečnosti. Mi smo tiste, ki očeta spodbujamo, spoštujemo in verjamemo vanj.

Verjamem, da si očetje želijo biti povezani z otrokom, ampak mogoče jim je včasih težko … najprej zato, ker smo mame že tako ali tako bolj povezane z otrokom. Potem pa še mame včasih mislimo, da samo mi najbolj popolno znamo ravnati z otrokom, in zato očetje lahko kar »izvisijo«. Če se potem, ko poskušajo vzpostavljati prve stike, še ves čas vmešavamo in jih popravljamo ali kritiziramo, jim s tem damo vedeti, da oni itak ne znajo, da smo mi boljše. (Če že kaj popravimo, to lahko storimo spoštljivo.) Tako se lahko hitro zgodi, da se izgubi zaupanje, oče in otrok pa ostaneta prikrajšana za to zanimivo iskanje skupnega jezika.

Ja, danes po tistem hčerkinem padcu sem izbrala odgovor D. Delala sem se, da me ni, otrok se je kmalu umiril, očetu pa sem dala možnost, da pokaže, kako je čudovit in sposoben!

Vsak dan se lahko učimo, da malce bolj zaupamo svojemu moškemu …

Zgodbe z vrta

Vrt zame ni samo košček zemlje, kjer lahko pridelam zdravo zelenjavo. Je tudi kraj sprostitve, nabiranja D vitamina, vonjanja dišečih zelišč, prizemljevanja … Ja, včasih mi je tudi malo odveč, priznam, sploh letos, ker imam toooliko plevela. A o plevelu malo kasneje. :)


Vrt je nekaj zelo posebnega tudi zato, ker nam, če smo pozorni, pokaže tudi, kaj se dogaja v naši duši, v našem življenju. Clarissa Pinkola Estes piše o vrtu takole: »Vrt je neposredna vez z življenjem in smrtjo. Lahko bi govorili o religiji vrta, saj predaja globoke psihološke in duhovne nauke. Kar se lahko zgodi na vrtu, se lahko zgodi tudi v duši ali psihi – preveč vode, premalo vode, opustošenje, vročina, nevihta, poplava, vdor, čudeži, hiranje, preporod, veselje, zdravljenje, razcvetanje, obilje, lepota. Na vrtu se učimo, kdaj naj pustimo živeti ali umreti misli, ideje, prednosti, želje, celo ljubezni. Sadimo, trgamo, pokopavamo. Sušimo seme, ga posejemo, navlažimo, vzdržujemo, žanjemo.
Vrt je meditativna vaja v prepoznavanju, kdaj je čas, da nekaj umre. Na vrtu vidiš, kdaj je čas za uživanje in za umiranje. Na vrtu se giblješ z vdihom in izdihom večje divje narave, nikoli proti njej.«

Ja, kar se zgodi na vrtu, se lahko zgodi tudi v duši. Povem vam tri konkretne zgodbe/nauke z mojega vrta.

Prvi nauk predlanskega leta. Na vrtu sem želela pridelati čimveč zelenjave, ostalih stvari nisem mislila saditi (npr. rož, ki so »samo« za okras), to se mi preprosto ni zdelo pomembno, saj ni uporabno. Ko mi je mož povedal, da je posejal sončnice, se mi je to zdelo trapasto, saj od njih pač »nič nimam«. Na koncu sem videla, da sem bila od vsega najbolj vesela prav sončnic! Ugotovila sem, kako je pomembno, da imam na vrtu (in v življenju) veliko stvari, ki mi prinašajo lepoto, užitek, veselje. Brez lepote je dolgčas in žalost! Nočem zanemariti svoje duše – zato si želim početi stvari iz ljubega veselja in užitka! (celo zgodbo o sončnicah sem enkrat že zapisala, lahko preberete tukaj: http://materina-dusica.blogspot.com/…/zgodba-o-soncnicah.ht…)

Drugič. Lani sem opazovala kumaro pri njeni rasti. Začela je rasti v eno smer … kmalu je »videla«, da je naletela ne precejšnjo gnečo – tam je rasla že ostala zelenjava. Vedela je, da če bo silila tja, ne bo mogla dati sadu. Zato se je spretno obrnila stran, na svobodo, kjer pa je lahko zacvetela in dala svoj sad. Rekla sem si – vau, kako so rastline pametne! Tudi za moje in naša življenja je pomembno, da prepoznavamo, kje je prostor za naš razcvet. Da ne silimo tja, kjer bomo prej ali slej zatrti ali kjer se počutimo utesnjeni. Iskati moramo svobodo, svoj prostor pod soncem, kjer bomo lahko cveteli in obrodili sadove.

Tretjič. Bog ve, kaj vse bom še odkrila letos. Lahko pa rečem, da sem zadnjič doživela en aha moment. Pulila sem plevel, ki letos poganja kot nor in sem bila že »rahlo« nestrpna. Moj glasni samogovor je šel takole: »Ne, plevel, ti ne boš rastel tukaj! Pejd ven! Tukaj bo koruza! Ja, želim, da tukaj raste koruza!!« V nekem trenutku se mi je posvetilo, kaj delam – odstranjujem, česar si ne želim in krepim odločnost in jasnost o tem, kaj si želim. Da bi lahko kaj zraslo na naših notranjih vrtovih, moramo tudi imeti zelo jasno sliko o tem, kaj si sploh želimo in česa si nikakor ne želimo. Če pustimo, da »bo že kako«, bo vse skupaj zarasel plevel in ne bo zraslo tisto, kar bi radi. In to, kar si želimo, je treba negovati zelo pogosto, še najbolje vsak dan! Če jaz ne grem en teden na vrt … no, potem je tam cela štala Enako je z mojo notranjostjo. Redno moram vzdrževati svoje želje, ideje, sanje in prepoznati ter odločno potrgati ves plevel/slabe razvade, načine razmišljanja, lenobo, nejasnost oz. karkoli me že omejuje.

To so moje zgodbe, upam, da so vam bile zanimive! Vam pa tudi želim veliko užitkov in igrivosti ob odkrivanju, kaj vam sporoča vaš vrt. In ne skrbite, če nimate vrta! Življenje nam povsod in ves čas ponuja odgovore na naša vprašanja, nas vodi in pošilja raznorazna sporočila – potrebujemo le pozornost in pripravljenost, da vidimo resnico.

Počitek brez krivde

Ljubim popoldanski počitek … ali pa minutke miru po kosilu, ko se lahko uležem in berem!

Me pa še vedno občasno ob tem primejo občutki, da se to ne spodobi in da bi morala raje nekaj delati, ne pa kar takole »za brez veze lenariti«. Se še katera najde v tem? Včasih me prime, da bi se morala nekomu opravičevati (ker se imam fino in imam možnost uživati, drugi pa ne) oziroma da bi se morala počutiti krivo, ker »kar nič ne delam« ali pa osramočeno, ker se to ne spodobi, da ena zdrava mlada ženska čez dan spi – ko pa je toliko »pametnejšega« dela in ker s počivanjem v življenju »nikamor ne prideš«.

Prav zanimivo! Sprašujem se, zakaj imam(o) včasih tak sram/odpor/občutke nevrednosti, če preprosto uživam(o) in ne delamo nič »pametnega« in nimamo ničesar »za pokazati«?

Velikokrat ženske rečemo, da počivamo zato, da bomo potem lahko več naredile. Ali pa da počivamo, ker smo že toliko naredile in si zdaj to zaslužimo. Redko pa rečemo, da počivamo, ker nam to pač paše in ker v tem uživamo!

Užitek mi pripada in zanj se mi ni treba nikomur opravičevati. To je moj čas, moje ugodje, moja sreča, moja svoboda.

Pridna?

Z besedo »priden« se nikoli nisem posebno ukvarjala. Uporabljala sem jo normalno, kot pač večina ljudi. Je pa zbudila mojo pozornost takoj po porodu, ko so me ljudje za dojenčico začeli spraševati: A je pridna? Po pravici povedano nikoli nisem vedela, kaj naj odgovorim. Nekaj v meni se je upiralo temu izrazu. Kaj naj bi zdaj to pomenilo – priden dojenček? Da ne joka, spi celo noč, ne povzroča težav? Je to res to, kar si želimo od dojenčkov/otrok? Da so pridni? To pomeni, da že od začetka želimo, da je otrok tak, kot MI hočemo. Tak, da je NAM udobno. Da zastremo njegova pristna občutja, ki se izražajo skozi jok in ki so, seveda, za starše naporna. Je dojenček, ki veliko joka manj priden od tistega, ki skoraj nič ne joka? NE! Dojenček, ki joka, samo pristno izraža to, kar čuti! Zato so čisto vsi dojenčki enako pridni, če že moramo uporabiti to besedo.

Potem pa sem se s tole pridnostjo (ki je pravzaprav posebnost slovenskega jezika!) srečala še, ko sem brala razmišljanja patra Karla Gržana. On zelo jasno pove, da je beseda priden manipulativna in zato nedopustna. Namreč – če nekomu rečemo, da je priden, to pomeni samo to, da je izpolnil naša pričakovanja. Zato namesto besede priden lahko nekomu rečemo, da je prijazen, odgovoren, ustvarjalen … ali ga pohvalimo kako drugače.

Če si ves čas priden ( = izpolnjuješ pričakovanja drugih), potem si pohleven, utišan, delaš tako, da boš vedno všeč drugim. Velikokrat moraš zatreti svojo moč, ustvarjalnost in predvsem svoje pristne občutke, svojo resnico! Kako bi lahko na kateremkoli področju sploh prišlo do kakšnega napredka, če bi bili vsi ves čas samo pridni? Pa se vseeno to pričakuje od nas – biti pridna delavka, pridna ženska, pridna gospodinja (ki gara, streže vsem, je ves čas vsem na voljo, ima ves čas red po hiši – važno, da se navzven vidi pridnost, če je navznoter ženska v resnici popolnoma izčrpana in jezna na ves svet, to pa naj se skrije – ker ni pridno).

In če se vrnem k otrokom … Jaz sem bila kot otrok izjemno »NEpridna« (trmasta, svojeglava, uporniška) in na to sem še danes najbolj ponosna! To otroško svojeglavost in upiranje danes čutim kot eno izjemno željo, da bi živela svojo resnico in da bi pokazala resnico tudi drugim okrog sebe. Nepridni otroci vedno prinašajo resnico! Hočejo, da kot starši spregledamo, da jih vidimo, in tudi, da se začnemo spraševati o svojih pristnih občutjih. Prinašajo prevetritev starih zaprašenih prepričanj in navad, ki ne podpirajo življenja.

Zato NE pridnosti in JA odgovornosti, ustvarjalnosti, resnici in življenju!    

To sem jaz.

To sem jaz.

Tale moja slika je verjetno ena »najslabših«, kar sem jih kdaj objavila. Po družbenih kriterijih sem na fotki najbrž daleč stran od lepotnega ideala. Včeraj zvečer sem jo delila na instagramu in spodaj pripisala:

»Ponavadi na instagram dajem(o) lepe fotke. Včasih pride moment, ko sem prav sita te popolnosti na vsakem koraku. … Ležim na kavču v raztegnjeni trenirki, z najbolj mastnimi lasmi, še zakurt moram, da se bom sploh lahko umila. Pa še lačna sem. Oh, to realno življenje.«

Ne vem, kako je pri vas, ampak mene taki realni življenjski utrinki prav sprostijo!
Zase lahko rečem, da se dolgo sploh nisem zavedala, kako me to predstavljanje samo srečnih trenutkov obremenjuje … lepi avtomobili, čista bela stanovanja … jaz pa s starim avtom brez klime, pohištvom starim 30 let + itd. Pa ta občutek o pomanjkanju materialnih stvari še ni tako moteč, veliko huje je živeti z občutkom, da si edini, ki ne zna biti ves čas srečen, ki ne zna ves čas uživati z družino … Seveda je to napačno prepričanje, ki se je čisto potiho, nezavedno oblikovalo v meni. Doživljala sem pritisk – tak tih, ki je precej grozen, dokler ga ne ozavestiš. Vsi drugi so zadovoljni, mirni, jaz pa ostajam sama nekje na robu, odrinjena iz te presrečne družbe, edina z nekimi »nerešljivimi« stiskami … Večali so se občutki krivde - občutki, da sem napačna, nesposobna in da nikamor ne pripadam.

Tako sem živela nekaj časa, dokler nisem začela odkrivati, da živim v zelo zgrešenih predstavah, zaradi katerih sem bila osamljena. Bolj kot sem si upala biti resnična v odnosih z drugimi, bolj sem odkrivala, da sploh nisem edina, ki tako čuti. Nisem edina, ki je včasih na dnu! Nisem edina, ki išče rešitve, ki ji je včasih težko in ki potrebuje podporo! Oh, kje pa!

Ravno pristni odnosi z ljudmi so mi dali velik vpogled v resničnost in v to, da smo prav zares vsi »bratje in sestre«. Nihče od nas ni vreden več in nihče vreden manj. Enako smo vredni in enako pomembni. Vsi smo na tem svetu, da rastemo, spoznavamo sebe in druge, se učimo, sanjamo in hrepenimo.
Srečujmo se v zavedanju, da smo med seboj povezani veliko bolj, kot si predstavljamo in da smo zato drug drugemu lahko neizmerno bogastvo!

Kaj se tako bojiš??

Grozno neprijetno mi je, ko kdo začne siliti v mojo hčerko in kar ne odneha. Največkrat so to osebe, ki jih niti ne pozna. »Pridi k meni. Pridi, da te popestkam.« In ko hčerka reče »ne« ali pa se začne umikati, marsikdo še bolj začne težiti ali pa jo na razne »prijazne« načine vabiti, da bi dosegel svoje. Sledi nekaj v smislu »ja, kako si pa ti sramežljiva«, »kaj se pa tako bojiš?«. Skoraj vedno sledi vprašanje, če kaj hodi v vrtec in potem zaključek: »Aha, to je zato. Saj ko bo enkrat šla v vrtec, bo pa boljše.«

 
Ufff …


Ob tem mi začne utripati rdeč alarm. Včasih ne morem verjeti, kako nasilna družba smo …
Najprej to. Otrokov NE je treba spoštovati. Če se ne želi »samo malo popestkati«, si pač tega ne želi. Mogoče si bo želel čez eno uro, ko nas bo malo spoznal, mogoče čez tri leta, mogoče pa nikoli. Spoštujmo otrokov ne.

Drugič. Je to »motnja« ali napaka, če je kakšen otrok bolj previden, počasen, zadržan? Je kaj narobe s tem, da ne steče takoj v objem, se ne smeje neznancem in je tiho? Je treba to čim prej popraviti, spremeniti? Že tako majhne otroke nezavedno učimo, da moraš biti v družbi samozavesten, vesel, da moraš ustreči željam drugih ljudi, da sploh ni pomembno, kaj ti v resnici čutiš, ampak je pomemben vtis, ki ga pustiš pri ljudeh. Plašnost, počasnost, previdnost niso zaželene in jih zato skrij ali pa se čimprej spremeni. 

To sporočamo našim ljubim otrokom, ki so še tako nenarejeni. Ki so tako zvesti svoji naravi in še znajo poslušati svoje telo. Res, veliko se lahko naučimo od otrok. Namesto da jih popravljamo, bi jih lahko večkrat le opazovali in jim dali priznanje, da so lahko takšni, kot SO. Lahko bi se zgledovali po njih in bi si tudi mi dali dovoljenje, da smo počasni in previdni. Lahko bi si večkrat vzeli več časa za preverjanje, kaj zares čutimo ob ljudeh.


💓

Hvala, naši ljubi otroci. Vedno zaupajte vase in nikoli ne pozabite, kdo zares ste.

foto: Urška Bernik

 

----------------

Pridružite se mi še na FB strani Materina dušica! :)