Pridna?

Z besedo »priden« se nikoli nisem posebno ukvarjala. Uporabljala sem jo normalno, kot pač večina ljudi. Je pa zbudila mojo pozornost takoj po porodu, ko so me ljudje za dojenčico začeli spraševati: A je pridna? Po pravici povedano nikoli nisem vedela, kaj naj odgovorim. Nekaj v meni se je upiralo temu izrazu. Kaj naj bi zdaj to pomenilo – priden dojenček? Da ne joka, spi celo noč, ne povzroča težav? Je to res to, kar si želimo od dojenčkov/otrok? Da so pridni? To pomeni, da že od začetka želimo, da je otrok tak, kot MI hočemo. Tak, da je NAM udobno. Da zastremo njegova pristna občutja, ki se izražajo skozi jok in ki so, seveda, za starše naporna. Je dojenček, ki veliko joka manj priden od tistega, ki skoraj nič ne joka? NE! Dojenček, ki joka, samo pristno izraža to, kar čuti! Zato so čisto vsi dojenčki enako pridni, če že moramo uporabiti to besedo.

Potem pa sem se s tole pridnostjo (ki je pravzaprav posebnost slovenskega jezika!) srečala še, ko sem brala razmišljanja patra Karla Gržana. On zelo jasno pove, da je beseda priden manipulativna in zato nedopustna. Namreč – če nekomu rečemo, da je priden, to pomeni samo to, da je izpolnil naša pričakovanja. Zato namesto besede priden lahko nekomu rečemo, da je prijazen, odgovoren, ustvarjalen … ali ga pohvalimo kako drugače.

Če si ves čas priden ( = izpolnjuješ pričakovanja drugih), potem si pohleven, utišan, delaš tako, da boš vedno všeč drugim. Velikokrat moraš zatreti svojo moč, ustvarjalnost in predvsem svoje pristne občutke, svojo resnico! Kako bi lahko na kateremkoli področju sploh prišlo do kakšnega napredka, če bi bili vsi ves čas samo pridni? Pa se vseeno to pričakuje od nas – biti pridna delavka, pridna ženska, pridna gospodinja (ki gara, streže vsem, je ves čas vsem na voljo, ima ves čas red po hiši – važno, da se navzven vidi pridnost, če je navznoter ženska v resnici popolnoma izčrpana in jezna na ves svet, to pa naj se skrije – ker ni pridno).

In če se vrnem k otrokom … Jaz sem bila kot otrok izjemno »NEpridna« (trmasta, svojeglava, uporniška) in na to sem še danes najbolj ponosna! To otroško svojeglavost in upiranje danes čutim kot eno izjemno željo, da bi živela svojo resnico in da bi pokazala resnico tudi drugim okrog sebe. Nepridni otroci vedno prinašajo resnico! Hočejo, da kot starši spregledamo, da jih vidimo, in tudi, da se začnemo spraševati o svojih pristnih občutjih. Prinašajo prevetritev starih zaprašenih prepričanj in navad, ki ne podpirajo življenja.

Zato NE pridnosti in JA odgovornosti, ustvarjalnosti, resnici in življenju!