Sanje kot seme

V tihoti svojega razmišljanja zaznavam ves svoj notranji svet
kot seme,
po svoje majhen in neznaten,
obenem pa kipeč od  možnosti.

In v njegovem osrčju
vidim kal veličastnega drevesa,
drevesa svojega življenja
v razvoju.

Kakor je majhno, sleherno seme nosi v sebi duha drevesa,
ki nekoč bo.
Sleherno seme ve,
kako se preobraziti v drevo,
ko pade na plodna tla,
vsrkava sokove, ki ga hranijo,
razrašča svoje vejevje in listje,
brsti v cvetove in sadove,
da lahko da, kar ima dati.

Sleherno seme ve, kako postati drevo.
Semen pa je toliko, kolikor je skrivnih sanj. 

V nas neskončno sanj čaka na čas,
ko bodo vzklile,
pognale korenine in se rodile
in umrle kot semena,
da bi se prerodile v drevesa.
Veličastna, ponosna drevesa,
ki nas bodo v svoji trdnosti nagovorila
naj prisluhnemo modrosti semen svojih sanj.

One, sanje, kažejo pot.
Nakazujejo jo z najrazličnejšimi znaki in znamenji,
v vsakem trenutku,
med stvarmi in ljudmi,
z bolečinami in užitki,
v zmagah in porazih.

Naše sanje nas učijo,
v budnosti in snu,
videti se,
prisluhniti si,
spoznati.
Kažejo nam pot z bežnimi slutnjami
in prebliski slepeče bistrovidnosti. 

In tako rastemo, se razvijamo …

In nekega dne,
med potjo po tem večnem trenutku, večnem zdaj,
ki ga imenujemo življenje,
se bodo semena naših sanj spremenila v drevesa
in razpela svoje veje,
ki bodo kot orjaška krila premerila nebo
in v eni sami potezi premostila našo preteklost in našo prihodnost.

Ni se treba bati.
Spremlja jih vrojena modrost.
Kajti sleherno seme VE,
kako postati drevo.



Zgodbe za razmislek, Jorge Bucay