Ob hčerkinem osmem rojstnem dnevu objavljam zgodbo o njenem rojstvu.
Napisala sem jo tri mesece po porodu, leta 2016.
PREROJENA ZMAGOVALKA
Rada imam porodne zgodbe, ki
pričajo o ženski moči in pogumu ter nas opominjajo, da je porod lahko zelo lep
dogodek. Vedno sem bila hvaležna ženskam, da so delile svoje zgodbe, ker so me
zelo opogumljale. Vesela sem, da lahko tudi jaz pišem svojo lepo in čudežno
porodno zgodbo …
Že pred spočetjem sem veliko razmišljala o
porodu. Slišala sem tudi marsikatero ne preveč lepo porodno zgodbo in sklenila
sem, da se bom sama dobro pripravila na porod, ker si ne želim biti še ena od
mnogih žensk, ki se z grozo in solzami v očeh spomni svojega poroda. Nisem se
zadovoljila z raznimi reki kot so »še vsaka je rodila« in »noben otrok še ni
notri ostal«. Vem, da je še vsaka rodila, ampak kako je rodila in kako se je
počutila med porodom, to je zelo pomembno! Vedela sem, da je porod velik
prehod v življenju ženske in da mi bo izkušnja za vedno ostala v spominu. Zato
mi je bilo zelo pomembno, da se na porod dobro pripravim.
Kmalu se je pojavila želja, da bi pri porodu poleg
partnerja imela še doulo. Že samo misel na to, da bi bila ob meni neka modra
ženska, pred katero bi bila lahko popolnoma iskrena in ki bi me sprejemala
takšno kot sem, me je pomirjala.
Mojo drago doulo Nino sem čisto slučajno odkrila na spletu in v trenutku sem
vedela, da prav njo želim imeti ob sebi, ko bom postala mami. Dobila sem
občutek, da je zelo modra in ljubeča ženska in to mi je bilo najpomembnejše.
Njeni prvi maili in naše prvo srečanje so samo potrdili, da sem imela pravi
občutek. V trenutku sem jo vzljubila. Zelo sem bila vesela in pomirjena.
Z Urošem sva obiskovala tudi Ninine Priprave na čudovit
porod. To so bili eni najlepših dogodkov v nosečnosti. Všeč mi je bilo, ker sem
dobila veliko kvalitetnih informacij o naravnem porodu in vse to na zelo lep,
prijazen, nevsiljiv način. To so bila tako lepa srečanja, pravi balzam za dušo!
S priprav sem odhajala pomirjena in popolnoma navdušena nad naravnim porodom.
Začela sem se zavedati, kako pomemben je stik z otrokom že v nosečnosti in tudi
kako je pomembno za otroka, da je rojen naravno, (brez protibolečinskih
sredstev, brez pospeševanja poroda), v miru in ljubezni. Odločena sem bila, da
bom naredila vse, kar bom lahko, da bom sebi omogočila najlepši možen porod in
svojemu otroku lep prihod na ta svet.
Med nosečnostjo sem se počutila zelo dobro, neko posebno
veselje je bilo v meni! Rada sem bila v naravi in uživala sem s svojim detecem.
Vseeno pa ni bilo samo lepo. Prišli so tudi težki trenutki, ko me je bilo strah
in sem se počutila nemočno.
Eno težjih obdobij je prišlo proti koncu nosečnosti, ko se je otrok v maternici
usedel na ritko – v medenično vstavo. Takrat sem bila prisiljena, da sem se še
bolj povezala s svojim otrokom, ker sem res hotela začutiti, kaj naj naredim.
Zato sem zdaj, ko gledam nazaj na to obdobje, celo hvaležna za to izkušnjo –
spodbudila me je, da se je med nama z malim detecem vzpostavila zelo lepa srčna
povezava in pa spoznala sem krasno zdravnico Evo Macun (ki je otroka obrnila v
pravo lego).
Hitro se je približal predvideni datum
poroda. Vsak dan sem se spremljala in čakala, kdaj se bo začelo. Po predvidenem
datumu sva začela z Urošem hoditi na preglede na Jesenice. Počasi sem postala
že neučakana, naveličana voženj, dolgega čakanja po čakalnicah, zdravnikov,
vsega. Naj se že začne porod, sem si mislila.
Prišel je sedmi dan čez rok in nič se še ni dogajalo.
Zdravnica, ki me je takrat pregledala, mi je predlagala stripping. Prvič sem
slišala ta izraz. Potem mi je razložila, da bi mi samo malo odluščila plodove
ovoje in s tem pospešila začetek poroda. Ujela me je zelo nepripravljeno, ampak
glede tega nisem imela dobrih občutkov, zato sem poseg odklonila. Začudeno me
je pogledala, očitno ni bila vajena, da jo ženske odklonijo. »Kako to?«, me je
vprašala. Rekla sem, da bi rada, da se porod sam začne in da bi rada še malo
počakala. »Prav, ampak pri desetih dneh čez rok vam bomo sprožili, tudi če vi
še ne bi.« Potem me je še zelo grobo vaginalno pregledala in jaz sem odšla. Z
velikim cmokom v grlu in solznimi očmi.
Ne, ne bom dovolila, da mi sprožijo porod! Tega si ne želim ne zase, še manj pa
za mojega otročička. Ko bo pripravljen, bo prišel na ta svet. Saj mogoče pa se
bo do petka (desetega dne čez rok) porod res začel sam od sebe. Prooosim, Bog,
prosim! Toliko sem se pripravljala na porod, naj se mi uresniči želja, da bi
rodila naravno!
Deseti dan čez rok še ni nič kazalo, da bi
se kmalu začelo. Preden sva se peljala na Jesenice, sem bila prav obupana.
Dogovor je bil namreč tak, da če se deseti dan še ne bo začelo, bom ostala v
bolnišnici, kjer mi bodo vstavili vaginalno tableto. Seveda sem nameravala
sproženje zavrniti, ampak nisem bila prepričana, ali bom imela dovolj poguma.
Potem sem naletela na dokaj razumevajočo zdravnico, s katero sem se dogovorila,
da bi s pospeševanjem počakala do ponedeljka, v nedeljo pa prišla na CTG. Zame
je bila to velika zmaga, odleglo mi je.
Ti dnevi so bili zame zelo stresni in
naporni. Na eni strani so bili prestrašeni in zgroženi zdravniki, ki bi mi
najraje takoj sprožili porod, ker bi bilo fino »zaključiti tole nosečnost« in
ker naj bi bilo zelo tvegano iti toliko dni čez rok, ampak na drugi strani pa
sem bila jaz s svojim otrokom in svojimi občutki, da je vse v redu, da moramo
samo mirno počakati in pustiti naravi, da naredi najbolje. V meni je bilo
veliko močnih občutkov, predvsem strah, da me dobri občutki varajo in bo res
kaj narobe, ampak še bolj pa sem se bala možnih zapletov pri sproženem porodu,
saj sem čutila, da moj otročiček ne bi »sodeloval« in bi prišlo do komplikacij.
Pa tudi ne zdi se mi prav, da otroke čisto po nepotrebnem na silo potiskamo na
ta svet. Pred zdravniki sem se počutila tudi prav osramočeno, ker sem imela
občutek, da me gledajo, kot da bi otroku hotela kaj slabega in kot da sem čisto
neresna, nezrela. Ampak vseh posledic svojih odločitev sem se jasno zavedala.
V teh dneh sem bila zares hvaležna sebi, da
sem si skrbno izbrala svojo porodno (in tudi predporodno) podporo – Nino. Nina
je bila en tak moj angelček. Lahko sem jo poklicala kadarkoli. Zelo me je
podpirala pri mojih odločitvah. Veliko sva se pogovarjali in veliko sem ji
zaupala – zelo sem jo imela rada (in jo imam še danes ). Spletli sva res močno
vez, tako pravo žensko zavezništvo. Dala mi je čas in prostor, da sem se lahko
zelo iskreno izražala in da sem bila lahko takšna kot sem – včasih zelo
ranljiva, pa tudi močna in pogumna. Veliko mi je pomenila tudi ljubeča podpora
Uroša, moje mami in cele moje družine. Vedela sem, da veliko ljudi misli in moli
zame …
V petek zvečer sem bila res žalostna. Poleg
vseh skrbi je bila še Nina čez vikend odsotna, tako da bi bila pri porodu lahko
šele v nedeljo zvečer. Resno sem se vprašala, zakaj mi je Bog poslal na pot
Nino, če je potem mogoče sploh ne bo pri porodu? Ni mi preostalo drugega, kot
da sem vse skrbi prepustila višjim silam …
Pa se res do nedelje ni nič zgodilo.
Zjutraj sva se spet odpravila na Jesenice in spet doživela velik pritisk s
strani zdravnice, ki me je pregledala. Videti je bila čisto ogorčena in iz nje
so kar letela vprašanja, zakaj ne pustim, da mi sprožijo porod, do kdaj mislim
čakati, saj sem že 12 dni čez rok, spraševala me je, ali se sploh zavedam
možnih zapletov pri porodu in posledic ne-sproženja ...
Od šoka sem bila nekaj časa kar tiho. Razumem strah in skrb zdravnikov, ampak
takole… to pa ne! Vseeno sem ji bila hvaležna, ker me je potem zelo dobro
pregledala. Ker je vse kazalo, da je otroku v redu, sem vse posege odklonila.
Že celo nosečnost sem si želela, da bi šla na Brezje k Mariji, da se malo priporočim za lep porod. V tistem trenutku sem vedela, da nujno morava tja. Komaj sem čakala, da pridem na ta lep blagoslovljen kraj, kjer vsak dan moli toliko ljudi z različnimi zgodbami …
Usedla sem se pred oltar in kmalu so me oblile solze. Dolgo sem samo jokala in
pustila, da gre vse iz mene. Nemoč, obup, žalost, jeza, vse!
Nato sem se malo pogovorila z Marijo: "Poglej, Marija! Naredila sem res vse, da bi se ta porod
začel. Naredila sem vse za otroka. Zdaj si ti na vrsti, da mi pomagaš. Tudi ti
si bila noseča, saj moraš vedeti, kako mi je! Jaz se ti prepuščam."
Res ne vem, če sem bila že kdaj tako mirna.
Prvič v življenju sem čutila tako zaupanje, podporo. Potem sem šla še po
kolenih okoli oltarja. Ko sem odhajala iz cerkve pa sem začutila … odtekanje
vode!! Kar zmrazilo me je. ☺ Oooo, Marija, stokrat hvala! Juhu, porod se je začel! Sam od sebe! Presrečna sem bila in niti malo me ni bilo strah. Vedela sem, da
bo vse v redu.
Z Urošem sva šla potem domov na kosilo in
čakat popadke. Šla sem v posteljo, da bi se spočila, pa od vznemirjenja nisem
mogla zaspati. Pojavili so se prvi popadki, ki sem se jih zelo razveselila.
Zvečer me je poklicala Nina (ki je bila spet na voljo, torej bo lahko pri
porodu, juhu!) Svetovala mi je topel tuš in obilno večerjo. Potem so se kar
naenkrat pojavili redni popadki na 3 minute. Ko so trajali več kot uro, sem
zbudila zaspanega Uroša, ki bi najraje še malo spal, in odpravila sva se. ☺
Vožnja ni bila tako naporna. Bila je noč, ceste so bile
prazne in padal je dež … točno tako, kot sem si želela. Ko sva prišla v porodni
oddelek pa… presenečenje – srečala sva tisto zdravnico, ki naju je zjutraj tako
napadla. Od ponosa, da se je porod začel in da nisem dovolila sproženja, sem po
mojem zrasla za par centimetrov. :)
Ker popadki še niso bili tako močni in sem bila odprta šele 2 cm, naju je
babica poslala na oddelek, kjer naj bi še malo počakala na močnejše popadke,
potem naj bi šele šla v porodno sobo. Nisem imela pojma, koliko časa bo to
trajalo in zato nisem še poklicala Nine, ker nisem hotela, da bi prišla
prezgodaj in ker sva se dogovorili, da jo pokličem, ko bo porod lepo
napredoval.
Popadki se s prihodom v porodnišnico niso
nič ustavili, postajali so vedno močnejši in daljši. Večinoma sem se ukvarjala
s tem, kako bi zmanjšala bolečino, popadke sem predihavala stoje, naslanjala
sem se na posteljo, na Uroša, tudi na žogo. Nisem pa se počutila dobro, nisem
bila mirna. Začela sem dvomiti vase in spraševala sem se, koliko bom še lahko
prenesla.
Prišla je babica in videla, da porod lepo napreduje, zato
je predlagala, da se prestavimo v porodno sobo. Počasi sem prišla tja, že težko
sem hodila in res mi ni bilo dobro. Tako me je bilo strah. Strah, ker nisem več
mogla nadzorovati porodne bolečine.
Takoj ob prihodu v porodno sobo sem poklicala Nino, naj pride na Jesenice, ker
zdaj pa je bilo očitno, da bom res kmalu rodila in ker sem jo že zelo potrebovala.
Nina je takoj začutila moj strah in z mano predihala par popadkov. Njena
zbranost in umirjenost sta me pomirili, povedala mi je par stvari, točno to,
kar sem morala slišati. Rekla mi je tudi, da zdaj ni čas, da se smilim sama
sebi. Te besede so se me zelo dotaknile, za sekundo sem celo pomislila; ja, kaj
pa govoriš, če bi vedela, kako me boli, tega sigurno ne bi rekla! :) No, ampak
sem vedela, da ima zelo prav.
Po tem pogovoru mi je bilo lažje, ker sem spoznala, da
velike porodne moči ne morem zmanjšati ali nadzorovati, ampak jo samo sprejeti
in se ji predati. To je bilo zame veliko odkritje in potem je bilo kljub
intenzivnosti čisto drugače. Brez strahu.
Nato sem šla pod tuš, kjer sem se res zbrala in se odločila, da to zmorem. Kar
dolgo sem bila pod tušem in se učila na drugačen način sprejemati popadke.
Zadnje pa sem predihavala leže na boku.
Čeprav je bil porod na vrhuncu in sploh nisem več imela časa, da bi se
odpočila, sem se zavedala, da mi gre dobro in da bo kmalu konec. Pomislila sem
na vse ženske, ki so rojevale v tistem trenutku in črpala sem moč iz tega
ženskega polja, iz neverjetne ženske moči, ki nam je vsem skupna. Lažje mi je
bilo, ker sem vedela, da nisem sama in ker sem vedela, da ženske to zmoremo.
Poleg mojih misli mi je neverjetno pomagal moj Uroš. Še danes ne morem verjeti,
kako je bil miren. Brez besed je vedel, kako naj mi pomaga – močil mi je čelo,
dihal z mano, me držal za roke. Vse to je počel s predanostjo in
ljubeznijo. Pravi moški! :) Mislim, da je zelo verjel vame, ni me gledal s
strahom, ampak z mirnostjo, zbranostjo, s spoštovanjem. Točno tako, kot si
zasluži vsaka ženska.
Maternica se je krčila zelo pogosto in močno. Malo mi je
bilo že slabo in že sem izjavila tisti »slavni« stavek ne moreeem več!!. Uroša
sem prosila, naj gre po babico, ker sem vedela, da bo dojenček kmalu prišel.
Res sem bila odprta 10 cm in začenjal se je iztis.
Kar naenkrat, ravno v pravem trenutku, pa sem zaslišala zvonček pri vratih –
prišla je Nina! Za trenutek se mi je čas ustavil, tako zelo sem se je
razveselila. Prostor se je napolnil z njeno svetlo, angelsko energijo. Kasneje
mi je povedala, da se ji odpre srce, ko vidi žensko, ki rojeva. Ja, to se je
začutilo … Takoj je prižgala lepo glasbo.
Sedaj je bilo vse pripravljeno za prihod novega življenja. Prestavila sem se na
porodno pručko, da bi tam porodila detece. Lažje mi je bilo v sedečem položaju
kot pa ležati na boku. Zdaj je bila ob meni moja celotna »ekipa« in to je bilo
res dobro. Ob takih ljubečih spremljevalcih res ni težko rojevati.
Porodna sila je mogočna, močno mi je stresala telo in
dojenček je prihajal. Spuščala sem glasne zvoke, ah, kaj spuščala – rjovela sem
:)) In to je bilo v tistem trenutku tako naravno, prvinsko!
Kmalu me je Nina prijela za roko, da sem potipala glavico … Ko sem ravno
mislila vprašati, ali bo kmalu konec, pa je kar naenkrat prišla! Prišla je
najina punčka! Vsa topla in mehka, najlepša! Čisto najina – Anika … Takoj sem
jo dobila na prsni koš in potem ... je bil ta čas prelep ...
Po vsem tem dolgem čakanju je bila v mojem objemu, končno sem jo lahko
ljubčkala in božala. Tudi Uroš je bil tako vesel in prav zaljubljen! :)
Čez nekaj ur, ko se je zunaj danilo in sem
punčko stiskala k sebi, sem podoživljala prelep porod in vse te dni pred
rojstvom … Kako lepo in čudežno je bilo vse skupaj! Tako zelo sem bila ponosna
nase. Svoji hčerki sem pustila čas in zato je lahko prišla na svet v miru.
Še cel dan me je gledala s takim zaupanjem in hvaležnostjo …
Jaz pa sem bila prerojena. Prerojena
zmagovalka. Za mano je bila najgloblja izkušnja v mojem življenju. Izkušnja, ki
me je spremenila in ki me še danes navdihuje.
Čutim veliko ponižnost in hvaležnost. Hvala,
Življenje.
Tina
