… je naslov
knjige patra Karla Gržana, v kateri, kot pravi, poskuša sneti masko, s katero so našemili podobo Boga. Poleg razmišljanja
ob naslovnem vprašanju pa se v knjigi dotakne tudi mnogih drugih področij
človekovega življenja.
Karel Gržan je
zares razgledan človek, ki ga zelo občudujem in spoštujem. Predvsem pa ga čutim
kot izjemno srčnega človeka … Najbrž sem zaradi njegove krasne energije
prebrala in poslušala že vse njegove intervjuje. :) Pri njem mi je še posebej všeč to, da si upa postavljati
drzna vprašanja in predvsem se ne boji "drugačnih" ljudi. V enem intervjuju je
rekel: »Namesto da samo isti tiščimo skupaj: kristjani, muslimani, levi, desni,
je dobro uvideti, da nam drugi in drugačni pomagajo širiti horizont
človečnosti. Nad vsemi religijami in političnimi prepričanji je biti človek!« (http://www.delo.si/prosti-cas/nad-vsemi-religijami-in-politicnimi-prepricanji-je-biti-clovek.html)
Kako zelo pomembno za današnji čas!
Lahko mu rečem
le HVALA za iskrenost in pogum, da si upa v
čas in prostor poslati svoja spoznanja… Ob njem sem z užitkom preraščala
lastne miselne ujetosti in dosedanji način dojemanja življenja.
Zato njegovo
knjigo toplo priporočam – vsem, ki bi radi spoznali kaj novega in tudi vsem, ki
bi radi doživeli pravo podobo Boga, ki nikakor ni strašen Bog (Fotr), »ki se mu moramo bližati, kakor pravi
tridentinski koncil, »s strahom in spoštljivostjo, s skesanostjo in
spokornostjo«, Bog, ki mu ni nikoli dovolj potešenosti v krvavih daritvah.«, ampak
je očka (Ab-ba) in je sočutna bližina.
Prepisala sem
par misli iz knjige, da bi se tudi vas dotaknile in dale možnost za nove uvide.
Najprej misel, ki je še posebej aktualna v tem predprazničnem času:
»Samo mimogrede:
kako dobrodošlo je to hotenje po »več« za trgovce, ki v to potrebo vedno znova
podtikajo nove in nove stvari – a tisto »več« ni v stvareh, ki nas lepijo na
zemeljsko. Pogosto si želim, da bi nam ponudili še več megamarketov, odprli še
več mega zabaviščnih parkov, da bi tistim tristotim obstoječim televizijskim
programom dodali še vsaj petsto novih … Želim si, da bi od zasičenosti po
zunanjih dražljajih čim prej prišlo do »slabosti« in v njej do silnega hotenja
globoko vase »vdihniti« tisto Več, ki resnično osveži, umiri in okrepi sleherni
atom naše biti in je zastonj – ponujeno slehernemu izmed nas.«
O milostni Mariji
:
»Človek je moral
odkriti Marijo, če se je hotel izogniti turobnosti krščanske duhovnosti greha,
kazni in zadoščevanja. Teologi so podobo Boga popačili v grozovitost, ljudje pa
so v ta strah in trepet vnesli rešilno podobo: Marijo. In se neredko zdi, da jo
častijo bolj kakor Boga samega. – Pred časom sem opazoval romarje, ki so
prihajali v brezjansko svetišče: kar zanese jih mimo oltarja tja proti
Blagosti, ki jo izseva milostna podoba Marije Pomagaj. Res je milostna, saj iz
nje izseva Milina – Sočutni. In Njega-Njo (Boga, ki je Ab-ba) iščemo; zato so največja svetovna romarska središča
krščanstva posvečena Mariji: Loreto, Fatima, Lurd, Medžugorje, Guadalupe … »
Le sprejeti se
lahko sprejmejo in sprejemajo tudi druge … <3
O tesnobi …
V teh časih, ko
imamo na videz »vse« in smo na zunaj čisto zadovoljni in srečni, jaz vidim
ogromno osamljenih, žalostnih in tesnobnih ljudi. Sprašujem se, ali ni pravzaprav vsak
človek kdaj pa kdaj v življenju tesnoben? In ali se v tem svetu, v
katerem naj bi bili čim bolj srečni in v katerem naj bi čim bolj »živeli svoje sanje«,
sploh še upamo pogovarjati tudi o grozljivih teminah, ki jih doživljamo? Saj
pogosto nimamo ne časa ne prostora, kjer bi si lahko varno povedali o svojih doživljanjih
…
Tesnoba je lahko
tudi dobra stvar, kar je tudi moja izkušnja. Tema je, preden se začne prebujati
nov dan, najhujša, pravi Karel Gržan. In dodaja:
»Napaka – tesnoba – nemir našega
časa je nujnost. Zakaj? Ker le nelagodna čutenja omogočijo vzgib k preboju – k preraščanju
okostenelih shem na poti k osvoboditvi. To je nujni proces metamorfoze! Na poti
odraščanja človeka in človeštva so prav tesnobna čutenja vedno znova pomenljivi
znanilci, da na vrata časa trka nujnost evolucije – Preraščanja. Poudarjam:
evolucije in nikakor revolucije, ki je po najprej silovitem zanikanju
obstoječega kasneje najpogosteje le slaboumna ponovitev prejšnjega modela.«
Ker sem tudi
sama šla skozi dolgo temno noč, ko sem bila sama in se mi je zdela »Tema edina
resničnost«, se me je močno dotaknil tale odlomek. Zdelo se mi je, da sem
končno našla zapisana svoja občutja in spoznanja izpred par let … Kakšno
zdravilo je prebrati nekaj takega! Naj bo tudi vam v tolažbo.
»Bila je globoka
noč, ko sem se vozil skozi gozd proti Razborju. V duši je zijala globoka
razpoka in razpirala strašljiva brezna tesnobe. Popolnoma sam – zapuščen od
človeške bližine. Morda porečete: »Kaj pa Bog«? So trenutki, ko se zdi Tema
edina resničnost. Mati Terezija je zapisala iz svojih izkustev: »Osamljenost je
tako velika. Znotraj in zunaj ne najdem nikogar, na katerega bi se lahko
obrnila. Vzel mi je ne le duhovno, ampak tudi človeško pomoč. Z nikomer ne
morem govoriti; tudi če govorim, nič ne vstopi v mojo dušo./…/ Če obstaja pekel
– mora to biti pekel. /…/ In potem se oklepam, kakor se človek, ki nima
ničesar, oklepa slamice …« In se okleneš trav, kamna, drevesa, živalce, ki
stopi v tvojo sled, da bi bila – da bi bili zakrament Bližine … V soju
žarometov sem ob strani ceste zagledal tri srne, ki so kakor pričakovale.
Zasenčil sem luč in upočasnil vožnjo. Čisto počasi sem se jim bližal … One pa
so samo stale in me … - kakor pričakovale. Zaslutil sem: te blage živali so od
Boga poslano znamenje, da nisem sam na poti. Ko sta duša in misel tako
prebičani, da le še krvavita, ti je dano znamenje, da vsaj vidiš, česar krvaveč
ne zmoreš zaznati … Avto sem ustavil ob njih, odprl okno in smo se zrli na
dotik – tja v dušo, ki je pila tolažbo, moč in oporo v sočutni b/Bližini treh z
mano sočutnih živali. Pogosto pomislim, da so vsa naša hrepenenja po ljubezni
pravzaprav samo iskanje tiste dokončne potešitve v Ljubezni – ne mislim le na
Boga, ampak na tisto popolno zlitost v e/Eno, ki ostaja sedaj le v hotenju …«
Avtor
fotografij: Amadej Bernard
