Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?

… je naslov knjige patra Karla Gržana, v kateri, kot pravi, poskuša sneti masko, s katero so našemili podobo Boga. Poleg razmišljanja ob naslovnem vprašanju pa se v knjigi dotakne tudi mnogih drugih področij človekovega življenja. 

Karel Gržan je zares razgledan človek, ki ga zelo občudujem in spoštujem. Predvsem pa ga čutim kot izjemno srčnega človeka … Najbrž sem zaradi njegove krasne energije prebrala in poslušala že vse njegove intervjuje. :) Pri njem mi je še posebej všeč to, da si upa postavljati drzna vprašanja in predvsem se ne boji "drugačnih" ljudi. V enem intervjuju je rekel: »Namesto da samo isti tiščimo skupaj: kristjani, muslimani, levi, desni, je dobro uvideti, da nam drugi in drugačni pomagajo širiti horizont človečnosti. Nad vsemi religijami in političnimi prepričanji je biti človek!«  (http://www.delo.si/prosti-cas/nad-vsemi-religijami-in-politicnimi-prepricanji-je-biti-clovek.html) Kako zelo pomembno za današnji čas!

Lahko mu rečem le HVALA za iskrenost in pogum, da si upa v čas in prostor poslati svoja spoznanja… Ob njem sem z užitkom preraščala lastne miselne ujetosti in dosedanji način dojemanja življenja.  

Zato njegovo knjigo toplo priporočam – vsem, ki bi radi spoznali kaj novega in tudi vsem, ki bi radi doživeli pravo podobo Boga, ki nikakor ni strašen Bog (Fotr), »ki se mu moramo bližati, kakor pravi tridentinski koncil, »s strahom in spoštljivostjo, s skesanostjo in spokornostjo«, Bog, ki mu ni nikoli dovolj potešenosti v krvavih daritvah.«, ampak je očka (Ab-ba) in je sočutna bližina. 

Prepisala sem par misli iz knjige, da bi se tudi vas dotaknile in dale možnost za nove uvide.

Najprej misel, ki je še posebej aktualna v tem predprazničnem času:

»Samo mimogrede: kako dobrodošlo je to hotenje po »več« za trgovce, ki v to potrebo vedno znova podtikajo nove in nove stvari – a tisto »več« ni v stvareh, ki nas lepijo na zemeljsko. Pogosto si želim, da bi nam ponudili še več megamarketov, odprli še več mega zabaviščnih parkov, da bi tistim tristotim obstoječim televizijskim programom dodali še vsaj petsto novih … Želim si, da bi od zasičenosti po zunanjih dražljajih čim prej prišlo do »slabosti« in v njej do silnega hotenja globoko vase »vdihniti« tisto Več, ki resnično osveži, umiri in okrepi sleherni atom naše biti in je zastonj – ponujeno slehernemu izmed nas.«

O milostni Mariji :

»Človek je moral odkriti Marijo, če se je hotel izogniti turobnosti krščanske duhovnosti greha, kazni in zadoščevanja. Teologi so podobo Boga popačili v grozovitost, ljudje pa so v ta strah in trepet vnesli rešilno podobo: Marijo. In se neredko zdi, da jo častijo bolj kakor Boga samega. – Pred časom sem opazoval romarje, ki so prihajali v brezjansko svetišče: kar zanese jih mimo oltarja tja proti Blagosti, ki jo izseva milostna podoba Marije Pomagaj. Res je milostna, saj iz nje izseva Milina – Sočutni. In Njega-Njo (Boga, ki je Ab-ba) iščemo; zato so največja svetovna romarska središča krščanstva posvečena Mariji: Loreto, Fatima, Lurd, Medžugorje, Guadalupe … »

Le sprejeti se lahko sprejmejo in sprejemajo tudi druge … <3

»Za samozavest – poosebljeni občutek, da si vreden – ne pomagajo knjige in v njih še tako dobri recepti. Potrebna je vsaj ena oseba, ki te je objela v območje sočutne zaznavnosti; potreben je vsaj nekdo, ki te je prepoznal kot dragocenega – ne zato, ker si idealen, pač pa zato, ker si v svoji osebni izvirnosti vreden pozornosti in sprejetosti. Fino je, če so to starši, pogosto so to tudi drugi. Kakorkoli, pomembno je, da te ima vsaj nekdo rad. Če ga ni, potem ječimo in smo nemirni iskalci, dokler ne najdemo objema brezpogojne ljubezni. Le sprejeti se lahko sprejmejo in sprejemajo tudi druge; samo ovrednoteni se zmorejo ovrednotiti in vrednotijo življenje …«

O tesnobi …

V teh časih, ko imamo na videz »vse« in smo na zunaj čisto zadovoljni in srečni, jaz vidim ogromno osamljenih, žalostnih in tesnobnih ljudi. Sprašujem se, ali ni pravzaprav vsak človek kdaj pa kdaj v življenju tesnoben? In ali se v tem svetu, v katerem naj bi bili čim bolj srečni in v katerem naj bi čim bolj »živeli svoje sanje«, sploh še upamo pogovarjati tudi o grozljivih teminah, ki jih doživljamo? Saj pogosto nimamo ne časa ne prostora, kjer bi si lahko varno povedali o svojih doživljanjih …

Tesnoba je lahko tudi dobra stvar, kar je tudi moja izkušnja. Tema je, preden se začne prebujati nov dan, najhujša, pravi Karel Gržan. In dodaja: 

»Napaka – tesnoba – nemir našega časa je nujnost. Zakaj? Ker le nelagodna čutenja omogočijo vzgib k preboju – k preraščanju okostenelih shem na poti k osvoboditvi. To je nujni proces metamorfoze! Na poti odraščanja človeka in človeštva so prav tesnobna čutenja vedno znova pomenljivi znanilci, da na vrata časa trka nujnost evolucije – Preraščanja. Poudarjam: evolucije in nikakor revolucije, ki je po najprej silovitem zanikanju obstoječega kasneje najpogosteje le slaboumna ponovitev prejšnjega modela.«

Ker sem tudi sama šla skozi dolgo temno noč, ko sem bila sama in se mi je zdela »Tema edina resničnost«, se me je močno dotaknil tale odlomek. Zdelo se mi je, da sem končno našla zapisana svoja občutja in spoznanja izpred par let … Kakšno zdravilo je prebrati nekaj takega! Naj bo tudi vam v tolažbo.

»Bila je globoka noč, ko sem se vozil skozi gozd proti Razborju. V duši je zijala globoka razpoka in razpirala strašljiva brezna tesnobe. Popolnoma sam – zapuščen od človeške bližine. Morda porečete: »Kaj pa Bog«? So trenutki, ko se zdi Tema edina resničnost. Mati Terezija je zapisala iz svojih izkustev: »Osamljenost je tako velika. Znotraj in zunaj ne najdem nikogar, na katerega bi se lahko obrnila. Vzel mi je ne le duhovno, ampak tudi človeško pomoč. Z nikomer ne morem govoriti; tudi če govorim, nič ne vstopi v mojo dušo./…/ Če obstaja pekel – mora to biti pekel. /…/ In potem se oklepam, kakor se človek, ki nima ničesar, oklepa slamice …« In se okleneš trav, kamna, drevesa, živalce, ki stopi v tvojo sled, da bi bila – da bi bili zakrament Bližine … V soju žarometov sem ob strani ceste zagledal tri srne, ki so kakor pričakovale. Zasenčil sem luč in upočasnil vožnjo. Čisto počasi sem se jim bližal … One pa so samo stale in me … - kakor pričakovale. Zaslutil sem: te blage živali so od Boga poslano znamenje, da nisem sam na poti. Ko sta duša in misel tako prebičani, da le še krvavita, ti je dano znamenje, da vsaj vidiš, česar krvaveč ne zmoreš zaznati … Avto sem ustavil ob njih, odprl okno in smo se zrli na dotik – tja v dušo, ki je pila tolažbo, moč in oporo v sočutni b/Bližini treh z mano sočutnih živali. Pogosto pomislim, da so vsa naša hrepenenja po ljubezni pravzaprav samo iskanje tiste dokončne potešitve v Ljubezni – ne mislim le na Boga, ampak na tisto popolno zlitost v e/Eno, ki ostaja sedaj le v hotenju …«

Avtor fotografij: Amadej Bernard