Kako se je vse skupaj začelo in kako je Ronja dobila ime

"Pomislite v okviru skorajšnjega prihoda duše na zemljo. Skoraj nihče od nas na zemlji ni bil načrtovan. Večinoma smo bili veliko presenečenje za nekoga, ki ni bil povsem "pripravljen". Verjetno je večina od nas, preden smo nenadoma prišli na zemljo, zagledala drobno odprtino, vrzel v sončnem vzhodu sveta pod seboj, in skočili smo skoznjo. Izkoristili smo priložnost, da nam bo mogoče dano telo, ki bo preživelo in se rodilo na zemlji. Nedvomno smo bili vihrave, odločne in navdušene dušice.

Človeška bitja pogosto zaznajo to živahno življenje dušice, ki se poskuša prebiti. Nekateri začutijo nekakšno lebdenje ob sebi, še ne docela manifestirano, ob spočetju na primer. Kajti marsikatera vez se nekako stke, preden vidimo dejanskega otroka, skrivnostna in otipljiva vez, vtkana v rdečo kri, in nekakšen nenaden oster spomin ali bežen uvid v večnost skozi materin srčni utrip.

Kulture redko omenjajo te in druge skrivnostne dejavnike nosečnosti in nege otrok, kot da bi bila nosečnost zgolj stvar biologije. Pa ni. Veliko bolj je vstop v veliko skrivnost, v kateri se nova zavest trudi predreti številne ravni."

iz knjige Odveži močno žensko, Clarissa Pinkola Estes

Ja … Vse se je začelo s tem občutkom »lebdenja živahne dušice ob sebi« in z metuljčki – s tistimi v trebuhu in z enim ta pravim.

Točno se spomnim občutkov, ko se mi je zdelo, da v moje/naše življenje želi priti nov otročiček. Malo sem bila začudena in veliko sem se upirala. :)

Kljub uporu so se v srcu občutki lepega pričakovanja in ljubezni do novega bitja samo stopnjevali. Spomnim se tudi občutka metuljčkov v trebuhu, ko sem se tuširala in sem se v enem trenutku kar ozrla naokrog, ker je bila tista »živahna dušica« tako blizu!

Potem me je sredi sončnega junijskega dne obiskal nenavadno velik metulj črno-modre barve. Takega nisem videla še nikoli prej – niti tako velikega niti takih barv. Kar je bilo še bolj nenavadno, je to, da je sredi belega dne, medtem ko sem kuhala, Anika in Uroš pa sta se igrala pred hišo, priletel naravnost v dnevno sobo in se usedel na okno. Šla sem čisto zraven njega, dolgo sem bila tam in ni se ustrašil.

Prav kmalu sem se »prebudila« … "Oo, a si to ti … otrok? Je to znak ...si to ti ...? Ooo… jaa!" Kar gledala sem in sem vedela. Enostavno vedela sem. Ampak še vedno sem se upirala. :D

Potem sem šla nazaj kuhat … metulj pa je še kar en čas ostal tam.

Ja, čeprav sem dobivala znake, da prihaja otrok, sem se temu upirala. Zakaj? Za mano je bilo težko obdobje in počutila sem se šibko, nesposobno, s polno strahov, brez denarja, brez dela … Strah me je bilo vseh pregledov v nosečnosti, jemanja krvi, siljenja in drezanja vame in v otroka … brrr. Niti približno si nisem predstavljala, kako bi lahko ponovno šla čez vse to!

A življenje ve, kaj dela in če se še tako trudimo, stvari grejo po svoje, mimo našega nadzora. Um in strahovi niso najmočnejši, v življenju obstajajo sile, močnejše od zgodb v naših glavah. Obstaja tudi srce in obstaja modrost, ki nas ves čas ljubeče vodi ...

Kar je v bistvu najlepša stvar v življenju. :)

No … in zasukalo se je mimo mojega nadzora.

Ronja je bila pripravljena na Življenje!!! "Ker se mami tako upira, smo ji zmedli menstrualni ciklus, hihi, to bo presenečenje, izkoristiti moram priložnost, prihajam!" je vriskala. No, nisem je tako zares slišala, a vem …

Tako je bilo namenjeno.

---

Verjamem, da si otroci sami izberejo ime.

Res sem si želela, da bi ime prepoznala, da bi ta moj čudežen otrok nosil ime, ki bi mu res pasalo.

Nisem bila prepričana niti o spolu, zdelo pa se mi je, da bo punčka.

Velikokrat sem se spraševala, kako čutim otroka – kakšen je, kakšna je? Rekla sem ji, naj mi kar sporoči ime, naj dobim jasen znak, da bom zagotovo vedela, da je to njeno ime, ki si ga želi.

Sama nisem imela nobene posebne ideje. Nekajkrat sem šla čez razne sezname, a mi nobeno ni padlo v oko. Le to sem čutila, da ji ne bi pasalo preveč nežno ime, ampak nekaj bolj divjega … kakšen R mora imeti, sem si mislila.

Potem pa je prišla ena nedelja, ko je bil zvečer na TV-ju šov Slovenija ima talent in Uroš me je povabil na kavč, da bi skupaj gledala.

Še dobro se spomnim, da mi ni bilo ravno do tega, saj se mi je zdelo škoda mojega prostega časa za gledanje šova, še posebej zaradi tistih nadležnih reklam … 

Pa sem se vseeno uležala zraven in kmalu je bila na vrsti tričlanska družinica, ki se je predstavila z izvirnim talentom – s stropa so se spuščali po nekih dolgih svilenih trakovih ... Nastopala je tudi zelo prisrčna punčka, ki je na koncu točke izvedla drzen, hiter, pogumen skok oz. zavrtljaj, se pognala proti tlem in – baam – sunkovito pristala na tleh.

Kamera jo je pokazala čisto od blizu.

Imela je rjave lase, žareč pogled in nasmeh do ušes …

in pokazalo se je njeno ime – RONJA.

»Aaaaaaa, Ronja! Ronja! Uroš, Ronja! To je to! Jaaa! Kok lepo ime. Kaj pa če bi bla res Ronja?«

V tistem sem vedela, da je to to.

Drzna, divja, pogumna, nasmejana deklica. To je Ronja.

Moja razbojniška hči!

foto: Urška Bernik

Priprava na poporodno obdobje

Po porodu se nam svet vsaj za nekaj časa obrne na glavo. Vse je novo in drugače. Dobimo našega dojenčka, ki zahteva veliko telesnega stika, nege in pozornosti – podnevi in ponoči. In tudi mi smo ranljive in spremenjene. Poporodno telo je občutljivo – potrebuje okrevanje, počitek, nežnost, obenem pa mora biti ves čas na razpolago dojenčku in to ne glede na to, kaj v telesu in koliko nas boli, koliko krvavimo, kako se počutimo, kaj vse doživljamo. 

Poporodno obdobje je že samo po sebi precejšen izziv, če pa nanj nismo čisto nič pripravljene in nimamo realnih predstav, kako ti tedni dejansko izgledajo, pa so to lahko precej mučni tedni, ko dvomimo vase in se znajdemo v kepi bolečih občutkov krivde, sramu, nemoči, osamljenosti. Z dobro pripravo si poporodno obdobje lahko zelo olajšamo. Iz lastne izkušnje povem, da se da veliko narediti in da je ves čas, energija, včasih tudi denar za pripravo poplačan: z večjim notranjim mirom, z zaupanjem vase in v otroka, z manj joka, manj osamljenosti, z boljšim počutjem. Možno je in vredno je! 

Kaj torej lahko storiš že v nosečnosti, da bo tvoje poporodno obdobje lažje?

 foto: Urška Bernik

1. Pripravi se na porod. 

Način, kako boš rodila in kako se boš med porodom počutila, bo močno vplival ne samo na tvoje poporodno obdobje, ampak na celo tvoje življenje in na življenje tvojega otroka. Zato se na porod pripravi. Najdi bistvene in kvalitetne informacije o tem, kako porod sploh poteka in kaj lahko storiš, da podpreš ta naraven proces. Vzemi si čas za nosečnost: da se umiriš ter zaslišiš sebe in otroka. Sooči se s svojimi strahovi in najdi vso potrebno podporo, da ti bo lažje. Ne zanašaj se na to, da bodo že v porodnišnici vedeli in ti povedali, kako moraš roditi. Vzemi moč v svoje roke, ne predajaj je drugim, TI boš rodila in od vseh ljudi na svetu ravno TI najbolje poznaš svoje telo in svojega otroka. 

Zaradi dobre priprave boš vedela, kakšen porod si želiš in katerih posegov v svoje telo in otroka si ne želiš. Porod boš tako dočakala v večjem miru in zaupanju vase. Z dobro pripravo si zelo povečaš možnost, da bo tvoj porod lep in s tem tudi poporodno obdobje lažje. Kljub temu se lahko zgodi, da porod ne bo potekal tako, kot bi si želela, in takrat te bo morda pomirilo dejstvo, da si v ta proces šla zavestno in s tem dala sebi in otroku veliko darilo!

2. Pripravi se na dojenje
 

Dojenje je resda nekaj najbolj naravnega, ni pa nujno vedno enostavno. Je veščina, ki jo je potrebno usvojiti in zato je za uspešno dojenje potrebno znanje. Veliko žensk mi je že reklo, da so mislile, da po porodu otroka samo pristaviš in je to to. A ko boš rodila in dobila svojega otročička v naročje, boš kmalu ugotovila, kako dobro je, če imaš znanje. Z znanjem se ti ne bo potrebno toliko sekirati in se spraševati, kako sploh pristaviti dojenčka, kako pogosto dojiti, kako povečati količino mleka, kako umiriti naval mleka, ne boš stalno zaskrbljena, ali delaš prav in ali bi bilo mogoče bolje dati dodatek in ne boš nasedala raznim nesmislom, kot je na primer tehtanje pred in po podoju. In potem, ko boš kje srečala kakšno »tetko«, ki bo prepričana, da imaš vodeno, premalo kalorično ali živčno mleko, boš  vedela, da so to same neumnosti in boš samozavestno dojila dalje.

Priprava na dojenje je zlata vredna. Ni ti treba ravno doktorirati, dovolj bo kakšna knjiga, dobri članki na internetu in/ali predavanje/delavnica pri svetovalki za dojenje.

V začetku je potrebno vložiti kar nekaj truda in potrpežljivosti, da dojenje steče, potem pa začneš v njem uživati. Če se zgodi, da pride do težav, pa si že v nosečnosti poglej, na koga bi se v tem primeru obrnila. Imej pripravljen kontakt od svetovalke za dojenje, da se ti v tistih napornih dneh ne bo potrebno ukvarjati še s tem. Naj ti ne bo nerodno prositi za pomoč. In če dojenje kljub vsemu ne steče, ne pozabi, da si še vedno dobra mama!

3. Hrana

Prvi tedni po porodu so sveti tedni, ko se vzpostavlja dojenje, ko veliko časa preživiš z dojenčkom, ga spoznavaš in okrevaš po porodu. Zelo dobro je in iz srca priporočam, da čim več počivaš. Telo je 9 mesecev vsako minuto delalo najboljše, da se je tvoj otrok razvil in potem se je zgodil še porod. To je nekaj največjega in najmogočnejšega, kar zmore tvoje telo in po porodu si zato zasluži največje spoštovanje in najboljšo nego. Ne skoči prehitro v »normalno« življenje, daj si čas.

Da ti po porodu ne bo treba takoj stati za štedilnikom in kuhati, priporočam, da premisliš, kdo bo skrbel za to, da boš imela dovolj dobre in tople hrane. To, da si sita, ima velik pomen. Kadar smo lačne (in to se po porodu hitro zgodi), se dvignejo stresni hormoni in zniža se oksitocin, hormon ljubezni. To pomeni, da smo lahko bolj razdražljive, slabše se počutimo, smo bolj tesnobne, težje se povezujemo z dojenčkom … 

Možnosti glede hrane je več: lahko si že v nosečnosti nakuhaš razne jedi in jih daš v zamrzovalnik (jedi na žlico, omake, cmoke, štruklje …), lahko ti kuha partner, lahko za kakšno kosilo prosiš mamo, taščo, prijateljico. Kosila lahko naročiš tudi v bližnjem vrtcu/šoli. Premisli o tem in izrazi svoje želje že v nosečnosti! 

4. Čustvena podpora

Zelo dobrodošla je po porodu tudi čustvena podpora – to, da imaš koga, ki ga lahko pokličeš takrat, ko ti je težko, ko je vsega preveč in bi se rada samo izpovedala. Lahko razmisliš, ali imaš koga, ki se mu lahko zaupaš? Morda pa že v nosečnosti poveš prijateljici, da ti veliko pomeni, če ji napišeš sms v primeru, ko ti bo težko in bi potrebovala posluh in spodbudo? Razmisli, koliko ti tovrstna pomoč sploh pomeni in poskusi najti ustrezno rešitev zase. Po mojih izkušnjah te taka »čustvena podpora« lahko zelo razbremeni, da ti občutek varnosti, olajšanja in povezanosti.

5. Pogovori se s partnerjem

Po porodu je partner verjetno pri večini žensk tista glavna vsestranska pomoč in podpora. Medtem ko je glavna naloga mame skrb za dojenčka, naj bo očetova vloga (in vloga drugih »pomočnikov«) skrb za mamo. Zato naj bo seveda tudi partner vključen v pripravo na porod in poporodno obdobje, da bo tudi on vedel, kakšna pustolovščina vaju čaka. :)

Če partner ne ve, kaj vaju čaka in česa si ti od njega sploh želiš, potem ti bo tudi težje pomagal in hitreje bo prišlo do kakšnega »kratkega stika«. Predvsem je najprej pomembno, da ti kot noseča ženska čutiš sebe in veš, kaj in zakaj si nečesa želiš – potem boš svoje želje lažje izrazila pred partnerjem. Jasno in iskreno mu povej, kaj konkretno potrebuješ od njega, kaj te skrbi, kako si predstavljaš, da bi skrbel zate po porodu (npr. delo v gospodinjstvu, skrb za starejše otroke, nakupi v trgovini, moralna podpora pri dojenju itd.). Naj tudi on pove, kako si predstavlja poporodno obdobje in kakšne so njegove skrbi. Skušajta se dogovoriti za glavne stvari tako, da bo obema dobro. Z dobro medsebojno komunikacijo si bosta zagotovila lepšo izkušnjo za vse. 

6. Realnosti materinstva

Dandanes smo mame precej obremenjene s podobami popolnih mam in popolnega materinstva. V filmih in revijah so mame po porodu večinoma zelo urejene, nikoli nimajo mastnih las, niso objokane, nikjer ni sledu o poporodni čišči in krčenju maternice, dojenček zaspi takoj, ko ga odložijo in na splošno imajo vse »pod kontrolo«. V resnici mame nismo nikakršne super junakinje, ampak smo samo ljudje, ki imajo tudi zelo slabe dneve. Nikakor ne moremo imeti vsega pod kontrolo in to je čisto dobro.

V daljnih časih so se ženske več družile in starejše ženske so predajale znanje in izkušnje mlajšim. Danes nam manjka takih realnih druženj in pripovedovanja zgodb. Obremenjene smo predvsem z »zgodbami«, ki jih opazujemo preko socialnih omrežij, ki pa spet pokažejo le delček resnice. Zaradi teh izkrivljenih predstav potem mama po porodu lahko misli, da je z njo kaj narobe, ker ni tako popolno, kot je to videla kje druge in lahko tudi dvomi vase, saj se njen dojenček obnaša čisto drugače kot je mislila, da je »prav«.

Zato bi vsaki nosečnici privoščila in priporočila, da se druži in sprašuje o poporodnem obdobju druge ženske. Mogoče bi lahko vsaka o tem povprašala sestro, mamo, babico, teto … in s tem spodbudila, da bi se modrosti žensk prebudile in začele spet širiti.

Pri vseh teh »realnostih materinstva« ne gre za to, da bi te morale prestrašiti, nasprotno; gre za to, da boš bolje opremljena in zaradi tega v večjem občutku varnosti pričakala in preživela to obdobje, ki pa je tudi zelo lepo!

 ~ ~ ~

Naj vsaka ženska poleg navedenih predlogov skuša poiskati pravo podporo zase, za svoje življenje. Marsikaj se da, če ustvarjalno iščemo možnosti in si gradimo mrežo podpore. S tem, da se pripravimo na poporodno obdobje in si potem res privoščimo sprejemanje nege in pomoči, lahko vsaka od nas pripomore, da spremenimo družbeni pogled na to ranljivo obdobje in s tem ustvarimo lepši jutri za naše naslednice.

 foto: Urška Bernik

Samo košček resnice

Če pogledate zgornji sliki, kaj vidite? Srečno mami in hčerko, lep praznični izlet, uživanje ob vodi … ? Kakšne občutke fotografiji zbudita v vas? Veselje, navdušenje, mogoče občutke krivde, ker vi danes nikamor niste šli, žalost, ker trenutno niti malo ne uživate v starševstvu? 

Kaj čutim jaz? Prav v trebuhu mi je prijetno, ker sem se v tem trenutku res imela čudovito, s hčerko sva metali kamenčke, se smejali, reka je žuborela, bilo je prijetno hladno, obujala sem spomine na otroštvo, ko je bilo metanje kamenčkov v reko zame nekaj najnajlepšega …

A to je le delček mojega dneva. To je delček resnice o meni, o mojem dnevu, o mojem življenju.

Če objavim to sliko in zraven prilepim enega srčka, nihče ne bo vedel, da sem bila preostali del dneva grozno tečna. Dopoldne sem med drugim pospravljala in se zraven smilila sama sebi. »Pa vse družine so nekje na izletih ali pa na morju. Mi pa doma, pa še skregani smo.« Z možem sva se bolj postrani gledala, zelo milo rečeno. Jaz sem bila razdražljiva, z občasnimi izbruhi jeze. Mlajša članica družine je v »terrible two« obdobju. Pogosti izpadi trme in to še posebej takrat, ko jaz nisem v najboljši energiji. Skratka, nič kaj pravljično. 

Če objavim to sliko, nihče ne bo vedel, o čem razmišljam, kakšne so moje vrednote, kakšna je moja zgodba, kaj nosim v sebi. Ena fotka je le del resnice. Je del mene. Je le vrh ledene gore. Spodaj je še milijon zgodb, veselja in žalosti, zmag in porazov.

Kar vidimo na zunaj, je le del resnice. Zato ne presojajmo preveč, ne delajmo zaključkov, ne krivimo sebe, ker "ne ustrezamo", ne primerjajmo se z drugimi.

💓


Imejte radi svoje življenje. Imejte radi svojo življenjsko zgodbo. Imejte se radi, tudi če ste se danes jokali, jezili, krivili. Sploh niste edini!

--------------------

Zapis je bil prvotno objavljen na praznični 1. maj na FB strani Materina dušica.

 

Po čem si bom zapomnila ta dan?

Včasih sem imela na telefonu naloženo aplikacijo, šlo je za nek menstrualni koledarček, kamor pa sem lahko vpisovala tudi »razpoloženje dneva«. Vem, da sem bila prav presenečena, ko sem videla, da je v tem okenčku »razpoloženje dneva« prostora za samo enega »smejkota«, torej za samo eno čustvo. Pa ta koledarček je ziher sestavil en moški, ki ne razume, da ženske preprosto ne moremo biti cel dan v samo enem razpoloženju!, sem si mislila. Kaj naj zdaj vpišem, če sem bila recimo pol dneva zelo jezna, potem sem bila zelo srečna, zvečer pa še zasanjana in malo žalostna?? Pa saj pride kakšen dan, ko sem cel dan enake volje, ampak to je bolj redko … :) :)

 

Tisto aplikacijo sem si sicer sedaj že izbrisala, a dala mi je eno zelo zanimivo lekcijo. Ko sem namreč zvečer med pravo mavrico občutkov izbirala samo enega, sem bila vedno postavljena pred izbiro: Po čem bi si rada zapomnila ta dan? Za katere občutke si želim, da me vodijo? Ko bom kasneje pregledovala svoje dneve, mesece, katere dogodke in čustva bi si rada za vedno vtisnila v spomin?

Čemu bom dala večjo težo – petnajstim minute jeze in osramočenosti ali desetim minutam čistega veselja, ko sem se smejala s prijateljico? Občutkom osamljenosti dopoldne ali občutkom miru, ko sem imela cel večer čas zase in sem si lahko privoščila kopel?

Ja, bili so in so še dnevi, ko sem cel dan bolj »tako tako«. Ko bi recimo izbrala jezo. In s tem ni čisto nič narobe! Sama sem zelo za to, da opazujemo resnične občutke in da damo prostor vsem svojim čustvom, ker je vsako pomembno! Tudi nisem za to, da bi se silili v pozitivna čustva, če jih v resnici sploh ne čutimo. 

Lahko pa vseeno realno pogledamo v svoj dan in smo usmerjeni v dobro! Rešitve za svoje težave ne najdemo, če kar naprej premlevamo, se krivimo, obujamo spomine na neuspehe … Rešitev je tam, kjer je sproščenost in navdih. Zato opazujmo lepe stvari, ki se nam zgodijo. Pohvalimo se za vsak majhen uspeh. Pustimo, da nas navdihujejo dobre izkušnje. Dovolimo vsemu lepemu v nas, da zažari!

Po čem si boš zapomnil/a ta dan? :)