Kako se je vse skupaj začelo in kako je Ronja dobila ime

"Pomislite v okviru skorajšnjega prihoda duše na zemljo. Skoraj nihče od nas na zemlji ni bil načrtovan. Večinoma smo bili veliko presenečenje za nekoga, ki ni bil povsem "pripravljen". Verjetno je večina od nas, preden smo nenadoma prišli na zemljo, zagledala drobno odprtino, vrzel v sončnem vzhodu sveta pod seboj, in skočili smo skoznjo. Izkoristili smo priložnost, da nam bo mogoče dano telo, ki bo preživelo in se rodilo na zemlji. Nedvomno smo bili vihrave, odločne in navdušene dušice.

Človeška bitja pogosto zaznajo to živahno življenje dušice, ki se poskuša prebiti. Nekateri začutijo nekakšno lebdenje ob sebi, še ne docela manifestirano, ob spočetju na primer. Kajti marsikatera vez se nekako stke, preden vidimo dejanskega otroka, skrivnostna in otipljiva vez, vtkana v rdečo kri, in nekakšen nenaden oster spomin ali bežen uvid v večnost skozi materin srčni utrip.

Kulture redko omenjajo te in druge skrivnostne dejavnike nosečnosti in nege otrok, kot da bi bila nosečnost zgolj stvar biologije. Pa ni. Veliko bolj je vstop v veliko skrivnost, v kateri se nova zavest trudi predreti številne ravni."

iz knjige Odveži močno žensko, Clarissa Pinkola Estes

Ja … Vse se je začelo s tem občutkom »lebdenja živahne dušice ob sebi« in z metuljčki – s tistimi v trebuhu in z enim ta pravim.

Točno se spomnim občutkov, ko se mi je zdelo, da v moje/naše življenje želi priti nov otročiček. Malo sem bila začudena in veliko sem se upirala. :)

Kljub uporu so se v srcu občutki lepega pričakovanja in ljubezni do novega bitja samo stopnjevali. Spomnim se tudi občutka metuljčkov v trebuhu, ko sem se tuširala in sem se v enem trenutku kar ozrla naokrog, ker je bila tista »živahna dušica« tako blizu!

Potem me je sredi sončnega junijskega dne obiskal nenavadno velik metulj črno-modre barve. Takega nisem videla še nikoli prej – niti tako velikega niti takih barv. Kar je bilo še bolj nenavadno, je to, da je sredi belega dne, medtem ko sem kuhala, Anika in Uroš pa sta se igrala pred hišo, priletel naravnost v dnevno sobo in se usedel na okno. Šla sem čisto zraven njega, dolgo sem bila tam in ni se ustrašil.

Prav kmalu sem se »prebudila« … "Oo, a si to ti … otrok? Je to znak ...si to ti ...? Ooo… jaa!" Kar gledala sem in sem vedela. Enostavno vedela sem. Ampak še vedno sem se upirala. :D

Potem sem šla nazaj kuhat … metulj pa je še kar en čas ostal tam.

Ja, čeprav sem dobivala znake, da prihaja otrok, sem se temu upirala. Zakaj? Za mano je bilo težko obdobje in počutila sem se šibko, nesposobno, s polno strahov, brez denarja, brez dela … Strah me je bilo vseh pregledov v nosečnosti, jemanja krvi, siljenja in drezanja vame in v otroka … brrr. Niti približno si nisem predstavljala, kako bi lahko ponovno šla čez vse to!

A življenje ve, kaj dela in če se še tako trudimo, stvari grejo po svoje, mimo našega nadzora. Um in strahovi niso najmočnejši, v življenju obstajajo sile, močnejše od zgodb v naših glavah. Obstaja tudi srce in obstaja modrost, ki nas ves čas ljubeče vodi ...

Kar je v bistvu najlepša stvar v življenju. :)

No … in zasukalo se je mimo mojega nadzora.

Ronja je bila pripravljena na Življenje!!! "Ker se mami tako upira, smo ji zmedli menstrualni ciklus, hihi, to bo presenečenje, izkoristiti moram priložnost, prihajam!" je vriskala. No, nisem je tako zares slišala, a vem …

Tako je bilo namenjeno.

---

Verjamem, da si otroci sami izberejo ime.

Res sem si želela, da bi ime prepoznala, da bi ta moj čudežen otrok nosil ime, ki bi mu res pasalo.

Nisem bila prepričana niti o spolu, zdelo pa se mi je, da bo punčka.

Velikokrat sem se spraševala, kako čutim otroka – kakšen je, kakšna je? Rekla sem ji, naj mi kar sporoči ime, naj dobim jasen znak, da bom zagotovo vedela, da je to njeno ime, ki si ga želi.

Sama nisem imela nobene posebne ideje. Nekajkrat sem šla čez razne sezname, a mi nobeno ni padlo v oko. Le to sem čutila, da ji ne bi pasalo preveč nežno ime, ampak nekaj bolj divjega … kakšen R mora imeti, sem si mislila.

Potem pa je prišla ena nedelja, ko je bil zvečer na TV-ju šov Slovenija ima talent in Uroš me je povabil na kavč, da bi skupaj gledala.

Še dobro se spomnim, da mi ni bilo ravno do tega, saj se mi je zdelo škoda mojega prostega časa za gledanje šova, še posebej zaradi tistih nadležnih reklam … 

Pa sem se vseeno uležala zraven in kmalu je bila na vrsti tričlanska družinica, ki se je predstavila z izvirnim talentom – s stropa so se spuščali po nekih dolgih svilenih trakovih ... Nastopala je tudi zelo prisrčna punčka, ki je na koncu točke izvedla drzen, hiter, pogumen skok oz. zavrtljaj, se pognala proti tlem in – baam – sunkovito pristala na tleh.

Kamera jo je pokazala čisto od blizu.

Imela je rjave lase, žareč pogled in nasmeh do ušes …

in pokazalo se je njeno ime – RONJA.

»Aaaaaaa, Ronja! Ronja! Uroš, Ronja! To je to! Jaaa! Kok lepo ime. Kaj pa če bi bla res Ronja?«

V tistem sem vedela, da je to to.

Drzna, divja, pogumna, nasmejana deklica. To je Ronja.

Moja razbojniška hči!

foto: Urška Bernik

Priprava na poporodno obdobje

Po porodu se nam svet vsaj za nekaj časa obrne na glavo. Vse je novo in drugače. Dobimo našega dojenčka, ki zahteva veliko telesnega stika, nege in pozornosti – podnevi in ponoči. In tudi mi smo ranljive in spremenjene. Poporodno telo je občutljivo – potrebuje okrevanje, počitek, nežnost, obenem pa mora biti ves čas na razpolago dojenčku in to ne glede na to, kaj v telesu in koliko nas boli, koliko krvavimo, kako se počutimo, kaj vse doživljamo. 

Poporodno obdobje je že samo po sebi precejšen izziv, če pa nanj nismo čisto nič pripravljene in nimamo realnih predstav, kako ti tedni dejansko izgledajo, pa so to lahko precej mučni tedni, ko dvomimo vase in se znajdemo v kepi bolečih občutkov krivde, sramu, nemoči, osamljenosti. Z dobro pripravo si poporodno obdobje lahko zelo olajšamo. Iz lastne izkušnje povem, da se da veliko narediti in da je ves čas, energija, včasih tudi denar za pripravo poplačan: z večjim notranjim mirom, z zaupanjem vase in v otroka, z manj joka, manj osamljenosti, z boljšim počutjem. Možno je in vredno je! 

Kaj torej lahko storiš že v nosečnosti, da bo tvoje poporodno obdobje lažje?

 foto: Urška Bernik

1. Pripravi se na porod. 

Način, kako boš rodila in kako se boš med porodom počutila, bo močno vplival ne samo na tvoje poporodno obdobje, ampak na celo tvoje življenje in na življenje tvojega otroka. Zato se na porod pripravi. Najdi bistvene in kvalitetne informacije o tem, kako porod sploh poteka in kaj lahko storiš, da podpreš ta naraven proces. Vzemi si čas za nosečnost: da se umiriš ter zaslišiš sebe in otroka. Sooči se s svojimi strahovi in najdi vso potrebno podporo, da ti bo lažje. Ne zanašaj se na to, da bodo že v porodnišnici vedeli in ti povedali, kako moraš roditi. Vzemi moč v svoje roke, ne predajaj je drugim, TI boš rodila in od vseh ljudi na svetu ravno TI najbolje poznaš svoje telo in svojega otroka. 

Zaradi dobre priprave boš vedela, kakšen porod si želiš in katerih posegov v svoje telo in otroka si ne želiš. Porod boš tako dočakala v večjem miru in zaupanju vase. Z dobro pripravo si zelo povečaš možnost, da bo tvoj porod lep in s tem tudi poporodno obdobje lažje. Kljub temu se lahko zgodi, da porod ne bo potekal tako, kot bi si želela, in takrat te bo morda pomirilo dejstvo, da si v ta proces šla zavestno in s tem dala sebi in otroku veliko darilo!

2. Pripravi se na dojenje
 

Dojenje je resda nekaj najbolj naravnega, ni pa nujno vedno enostavno. Je veščina, ki jo je potrebno usvojiti in zato je za uspešno dojenje potrebno znanje. Veliko žensk mi je že reklo, da so mislile, da po porodu otroka samo pristaviš in je to to. A ko boš rodila in dobila svojega otročička v naročje, boš kmalu ugotovila, kako dobro je, če imaš znanje. Z znanjem se ti ne bo potrebno toliko sekirati in se spraševati, kako sploh pristaviti dojenčka, kako pogosto dojiti, kako povečati količino mleka, kako umiriti naval mleka, ne boš stalno zaskrbljena, ali delaš prav in ali bi bilo mogoče bolje dati dodatek in ne boš nasedala raznim nesmislom, kot je na primer tehtanje pred in po podoju. In potem, ko boš kje srečala kakšno »tetko«, ki bo prepričana, da imaš vodeno, premalo kalorično ali živčno mleko, boš  vedela, da so to same neumnosti in boš samozavestno dojila dalje.

Priprava na dojenje je zlata vredna. Ni ti treba ravno doktorirati, dovolj bo kakšna knjiga, dobri članki na internetu in/ali predavanje/delavnica pri svetovalki za dojenje.

V začetku je potrebno vložiti kar nekaj truda in potrpežljivosti, da dojenje steče, potem pa začneš v njem uživati. Če se zgodi, da pride do težav, pa si že v nosečnosti poglej, na koga bi se v tem primeru obrnila. Imej pripravljen kontakt od svetovalke za dojenje, da se ti v tistih napornih dneh ne bo potrebno ukvarjati še s tem. Naj ti ne bo nerodno prositi za pomoč. In če dojenje kljub vsemu ne steče, ne pozabi, da si še vedno dobra mama!

3. Hrana

Prvi tedni po porodu so sveti tedni, ko se vzpostavlja dojenje, ko veliko časa preživiš z dojenčkom, ga spoznavaš in okrevaš po porodu. Zelo dobro je in iz srca priporočam, da čim več počivaš. Telo je 9 mesecev vsako minuto delalo najboljše, da se je tvoj otrok razvil in potem se je zgodil še porod. To je nekaj največjega in najmogočnejšega, kar zmore tvoje telo in po porodu si zato zasluži največje spoštovanje in najboljšo nego. Ne skoči prehitro v »normalno« življenje, daj si čas.

Da ti po porodu ne bo treba takoj stati za štedilnikom in kuhati, priporočam, da premisliš, kdo bo skrbel za to, da boš imela dovolj dobre in tople hrane. To, da si sita, ima velik pomen. Kadar smo lačne (in to se po porodu hitro zgodi), se dvignejo stresni hormoni in zniža se oksitocin, hormon ljubezni. To pomeni, da smo lahko bolj razdražljive, slabše se počutimo, smo bolj tesnobne, težje se povezujemo z dojenčkom … 

Možnosti glede hrane je več: lahko si že v nosečnosti nakuhaš razne jedi in jih daš v zamrzovalnik (jedi na žlico, omake, cmoke, štruklje …), lahko ti kuha partner, lahko za kakšno kosilo prosiš mamo, taščo, prijateljico. Kosila lahko naročiš tudi v bližnjem vrtcu/šoli. Premisli o tem in izrazi svoje želje že v nosečnosti! 

4. Čustvena podpora

Zelo dobrodošla je po porodu tudi čustvena podpora – to, da imaš koga, ki ga lahko pokličeš takrat, ko ti je težko, ko je vsega preveč in bi se rada samo izpovedala. Lahko razmisliš, ali imaš koga, ki se mu lahko zaupaš? Morda pa že v nosečnosti poveš prijateljici, da ti veliko pomeni, če ji napišeš sms v primeru, ko ti bo težko in bi potrebovala posluh in spodbudo? Razmisli, koliko ti tovrstna pomoč sploh pomeni in poskusi najti ustrezno rešitev zase. Po mojih izkušnjah te taka »čustvena podpora« lahko zelo razbremeni, da ti občutek varnosti, olajšanja in povezanosti.

5. Pogovori se s partnerjem

Po porodu je partner verjetno pri večini žensk tista glavna vsestranska pomoč in podpora. Medtem ko je glavna naloga mame skrb za dojenčka, naj bo očetova vloga (in vloga drugih »pomočnikov«) skrb za mamo. Zato naj bo seveda tudi partner vključen v pripravo na porod in poporodno obdobje, da bo tudi on vedel, kakšna pustolovščina vaju čaka. :)

Če partner ne ve, kaj vaju čaka in česa si ti od njega sploh želiš, potem ti bo tudi težje pomagal in hitreje bo prišlo do kakšnega »kratkega stika«. Predvsem je najprej pomembno, da ti kot noseča ženska čutiš sebe in veš, kaj in zakaj si nečesa želiš – potem boš svoje želje lažje izrazila pred partnerjem. Jasno in iskreno mu povej, kaj konkretno potrebuješ od njega, kaj te skrbi, kako si predstavljaš, da bi skrbel zate po porodu (npr. delo v gospodinjstvu, skrb za starejše otroke, nakupi v trgovini, moralna podpora pri dojenju itd.). Naj tudi on pove, kako si predstavlja poporodno obdobje in kakšne so njegove skrbi. Skušajta se dogovoriti za glavne stvari tako, da bo obema dobro. Z dobro medsebojno komunikacijo si bosta zagotovila lepšo izkušnjo za vse. 

6. Realnosti materinstva

Dandanes smo mame precej obremenjene s podobami popolnih mam in popolnega materinstva. V filmih in revijah so mame po porodu večinoma zelo urejene, nikoli nimajo mastnih las, niso objokane, nikjer ni sledu o poporodni čišči in krčenju maternice, dojenček zaspi takoj, ko ga odložijo in na splošno imajo vse »pod kontrolo«. V resnici mame nismo nikakršne super junakinje, ampak smo samo ljudje, ki imajo tudi zelo slabe dneve. Nikakor ne moremo imeti vsega pod kontrolo in to je čisto dobro.

V daljnih časih so se ženske več družile in starejše ženske so predajale znanje in izkušnje mlajšim. Danes nam manjka takih realnih druženj in pripovedovanja zgodb. Obremenjene smo predvsem z »zgodbami«, ki jih opazujemo preko socialnih omrežij, ki pa spet pokažejo le delček resnice. Zaradi teh izkrivljenih predstav potem mama po porodu lahko misli, da je z njo kaj narobe, ker ni tako popolno, kot je to videla kje druge in lahko tudi dvomi vase, saj se njen dojenček obnaša čisto drugače kot je mislila, da je »prav«.

Zato bi vsaki nosečnici privoščila in priporočila, da se druži in sprašuje o poporodnem obdobju druge ženske. Mogoče bi lahko vsaka o tem povprašala sestro, mamo, babico, teto … in s tem spodbudila, da bi se modrosti žensk prebudile in začele spet širiti.

Pri vseh teh »realnostih materinstva« ne gre za to, da bi te morale prestrašiti, nasprotno; gre za to, da boš bolje opremljena in zaradi tega v večjem občutku varnosti pričakala in preživela to obdobje, ki pa je tudi zelo lepo!

 ~ ~ ~

Naj vsaka ženska poleg navedenih predlogov skuša poiskati pravo podporo zase, za svoje življenje. Marsikaj se da, če ustvarjalno iščemo možnosti in si gradimo mrežo podpore. S tem, da se pripravimo na poporodno obdobje in si potem res privoščimo sprejemanje nege in pomoči, lahko vsaka od nas pripomore, da spremenimo družbeni pogled na to ranljivo obdobje in s tem ustvarimo lepši jutri za naše naslednice.

 foto: Urška Bernik

Zaupaj svojemu moškemu

Otrok se igra zunaj z atijem … ti, mami si nedaleč stran (a toliko, da te otrok ne vidi) … naenkrat otrok pade s klopce, se udari in začne močno jokati … Ati ga vzame v naročje, otrok še vedno joka in joka … kaj narediš ti?

Možnosti je več, najbolj pogoste so najbrž:

a. prihitiš k otroku, ga vzameš k sebi

b. prihitiš zraven, svetuješ atiju, kako naj ravna z otrokom

c. prihitiš zraven in še ti božaš in umirjaš otroka

d. se delaš, da te ni in se umakneš

Tale situacija se je danes zgodila pri nas. Prvi impulz, ko sem slišala otroka jokati, je bil, da pridem zraven, pogledam, kaj se je zgodilo in umirim otroka. A zopet sem se spomnila ene pomembne lekcije, ki sem se je začela učiti že v prvih tednih po porodu: zaupaj svojemu moškemu.

Spomnim se tistih prvih dni po porodu, ko sva bili z dojenčico kot eno in sem jo nerada dajala drugim v naročje. Vsak dan, vsako uro, sva bili skupaj in se učili komunikacije, spoznavali sva se, hitro sva se tudi ujeli in kar dobro sem čutila, kaj potrebuje.

V tistem času sem naletela na en dober članek, ki je opisoval, kako moramo mame dovoliti možem, da se tudi oni povežejo z otrokom, kako jim moramo zaupati, dati čas in pustiti, da delajo napake, da kaj naredijo drugače od nas, da malo po svoje delajo z otrokom … s tem jim izkažemo spoštovanje in jim sploh damo možnost, da zgradijo odnos z otrokom.

Začutila sem, da je to res zelo pomembno in potem sem pazila na to, da bi moža vključevala v to novo družinsko klimo in mu dala mir pri tem, da se povezuje z otrokom – na svoj način. J Pa sem že v prvih tednih opazila, kako rada ga popravljam, mu razlagam, kako (in celo koliko časa) naj previja dojenčka, kako naj jo drži, kaj naj bi naredil, če joka, kako naj govori z njo, kako naj ji obleče …

Dokler si nisem nekega lepega dne rekla – ej, pa daj mir. In se odmaknila, ko je bil njun čas. Z nenehnim popravljanjem moškega ne naredim čisto nič pametnega. Ja, zmeniva se par osnovnih »pravil«, imava kakšno debato o vzgoji, drugače pa je odlično, da se z otrokom ukvarjava vsak po svoje! Če je na začetku malo zbegan in ne ve, kako naj ravna, mu prijazno pomagam, potem pa mu dam mir. Naj se uči, naj še on spoznava otroka. Zaupam mu, da zna. Zaupam mu, da zna po svoje!Tudi otrok naj se navadi na očeta, z njim bo imel drugačen odnos kot z mano in to je super!

Mi ženske, mame, smo tiste, ki očeta povabimo v odnos z otrokom. Še najboljše je, če to nežno in počasi počnemo že v nosečnosti. Mi smo tiste, ki očeta spodbujamo, spoštujemo in verjamemo vanj.

Verjamem, da si očetje želijo biti povezani z otrokom, ampak mogoče jim je včasih težko … najprej zato, ker smo mame že tako ali tako bolj povezane z otrokom. Potem pa še mame včasih mislimo, da samo mi najbolj popolno znamo ravnati z otrokom, in zato očetje lahko kar »izvisijo«. Če se potem, ko poskušajo vzpostavljati prve stike, še ves čas vmešavamo in jih popravljamo ali kritiziramo, jim s tem damo vedeti, da oni itak ne znajo, da smo mi boljše. (Če že kaj popravimo, to lahko storimo spoštljivo.) Tako se lahko hitro zgodi, da se izgubi zaupanje, oče in otrok pa ostaneta prikrajšana za to zanimivo iskanje skupnega jezika.

Ja, danes po tistem hčerkinem padcu sem izbrala odgovor D. Delala sem se, da me ni, otrok se je kmalu umiril, očetu pa sem dala možnost, da pokaže, kako je čudovit in sposoben!

Vsak dan se lahko učimo, da malce bolj zaupamo svojemu moškemu …

Jaz tebi tolažbo, ti meni smeh

Na nedeljsko popoldne sva s hčerko sami, ljubi možek dela. Naši vikendi zaradi njegovega dela večinoma niso družinski. Včasih se zaradi tega jezim, se smilim sama sebi, a na koncu ugotovim, da je najbolj pametno, da se sprijaznim, prilagodim in si zato vikende naredim lepe. 

In najine. 

… Počasi se popoldne preveša v večer, pogledam na uro in si že zaželim samote, ko bo hčerka zaspala in bom imela čas za svojo dušo. Poslušala bom glasbo, plesala bom, brala … 

Moje razmišljanje prekine glasen »bum« in jok. Hčerka pade, udari se v glavo. Pridem k njej, objamem, pobožam, popiham mini buško, potolažim. Je že dobro. Vstanem, hitim nazaj proti kuhinji in v hipu se z mezincem na nogi udarim v rob kavča. Aauuuuuu!!, zarjovem. Izza kavča se zasliši glasen smeh, ki kar ne pojenja. Hčerka koraka proti meni s širokim nasmeškom. Smešna se ji zdim, ko se po tleh valjam od bolečine. Začnem se smejati še jaz. Je že dobro.

Na radiu se zasliši pesem. O o o Lili!! Dvignem mojo miško, »dala si mi ruku, makovi su cvali, i bili smo sretni a još tako mali. O o o Lili!« pojem naglas in pleševa in pleševa, da se še bolj smejiva.

 

Pomislim na najina udarca, na jok in na smeh in na srečo, da je v moje življenje prišel ta mali čudež. 

Deklica moja, v isti minuti, ko ti jaz dajem tolažbo, mi ti vrneš s tvojim smehom iz srca. Da me zadane v srce. 💓

Ko materinstvo postane naporno

Občasno mi je materinstvo zelo naporno. Napisala bom nekaj o teh napornejših obdobjih in o rešitvah, ki mi včasih pomagajo, da grem lažje skozi težje dneve. Upam, da bodo še kakšni koristni. Zdi se mi, da doživljamo zelo podobne občutke in stiske, vsaj kolikor se pogovarjam z mamicami …

Kaj mi je najtežje?

Stanovanje ni nikoli, ampak res nikoli pospravljeno. Cel dan se spotikam ob igrače. Daljših obdobij miru čez dan nimam. Ko že ravno zložim ogromen kup perila (ki se mi je nabiral dva tedna), ga po nesreči pustim na klubski mizici, mimo pride hčerka in vsa presrečna mi celega razmeče. Razmeče tudi vse drugo, kar je na njenem dosegu. Kuham ji tisoč in eno stvar, ampak ker je bolj izbirčne narave, ji ponavadi ni skoraj nič všeč, zato mi sámo ponujanje hrane vzame precej časa. Včasih cel dan samo komaj čakam, da že zaspi, da imam končno malo miru. Za piko na i velikokrat rabi še veliko časa, preden zaspi, tako da mi včasih zmanjka potrpljenja in vzkipim.

Stanja in občutki, ki me spremljajo ob takih dneh, so predvsem nemoč, da ničesar ne morem spremeniti, da zares ne znam drugače in da se ne znam imet fajn; jeza na otroka, ki ima toliko energije in me ne pusti na miru, jeza, ker bi rada imela veliko časa zase in en miren kotiček, kamor bi se lahko kadarkoli zavlekla; bes, obup, da bo tako stanje še dolgo trajalo; žalost, naveličanost, ker se mi zdi, da je vsak dan enako, razdražljivost, pa tudi občutki krivde, češ »kaj pa jamraš, to pa ja ni nič hudega«, »do svojega otroka bi morala biti bolj ljubeča«  in »kako pa zmorejo mamice, ki imajo več otrok, ne bodi preveč občutljiva«.

Vse to so lahko stanja, ki lahko trajajo dlje časa (npr. naveličanost, ki se vleče čez cel dan ali več dni), ali pa nenadni izbruhi (jeza), ki so intenzivni in jih z veliko dihanja nekako obvladujem, občasno pa mi še vedno prekipi. 

Potovanje v temne dele sebe

Pogosto katera reče, da je šele ob otroku spoznala, kaj je resnična ljubezen. Zase tega sicer ne bi trdila, ker se mi zdi, da sem ljubezen spoznala že prej, je pa res, da imam hčerko neskončno rada in ob pogledu nanjo včasih čutim metuljčke v trebuhu in se stopim, ko se mi privije v objem. Zares je ljubka in ja, čutim tudi tako imenovano »resnično ljubezen«. :) :) 

 

Bi pa rada predstavila še drugo (temnejšo) plat, o kateri govorimo manj. Stavek, ki pa zame zares drži, bi se glasil: Šele ob otroku sem spoznala najtemnejše dele sebe.             

Ja. Tako močno jezo, nemoč in obup, kot sem jih že kdaj doživela ob otroku, jih najbrž še nikoli prej nisem. Včasih so to tako močni občutki, da se mi zdi, da sem jaz en nebogljen otrok in ne ona! Da bi jaz potrebovala vodstvo in ne ona! Nisem spoznala le, koliko sem lahko ljubeča in močna, spoznala sem tudi, da sem na marsikaterem področju zelo šibka in nemočna.

Ob hčerki sem torej dobila globlji uvid vase, v svojo nemoč in v senčne dele, ki nikoli prej niso prišli s tako intenzivnostjo. Napadalnost, sovražnost so tudi del mene oziroma vsakega od nas, le da se z njimi ne hvalimo naokrog in (si) jih neradi priznamo ali se jih celo bojimo. Ni se tako zelo prijetno srečati z njimi (= jih začutiti in sprejeti), so pa vseeno del mene in je prav, da jih poznam in spoštujem. Tudi to sem jaz. Sporočajo mi tudi meje in me delajo človeško. 

Stanja nemoči in jeze so nekaj normalnega

 

Ja, zdi se mi povsem normalno in naravno, da težja občutja ob otroku začutimo vse mame. Dokler so seveda stanja občasna, če niso nekaj, kar nas je povsem preplavilo in nimamo več nobenega nadzora nad sabo. Če bi kriza kar trajala, bi si bilo smiselno poiskati pomoč, kakšno podporno skupino …

Mislim tudi, da je normalno, da se nam pojavijo občutki krivde (na primer tisti notranji glas: tako krasnega otroka imaš, ti pa se jeziš nanj!) in je v redu, da jih prepoznamo in si jih priznamo, mislim pa, da se nam potem res ni treba še dodatno sekirati in obremenjevati, da smo slabe mame, da nismo dovolj dobre ipd. Ker – kdo pa ne bi bil jezen, če ne bi imel več svojega miru, če bi neprestano za nekoga skrbel in ga imel za petami, pospravljal za nekom, ta pa bi mu veselo smetil še naprej?

Kriza kot priložnost za rast

Krizo v materinstvu vidim tudi kot priložnost za osebno rast, priložnost,  da se lahko srečam z vsemi deli sebe, da se učim sprejemati sebe tudi takrat, ko se mi zdi, da sem »nemogoča« in grozna. Da se učim sprejemati to kot del življenja in se še bolj zavem svojih potreb in mej.

Seveda pa imam vedno v mislih, ko sem jezna, da s tem ne bi prizadela ali škodovala otroku. Mnogokrat namreč slišim, da si kakšen »preveč živahen« otrok zasluži eno po riti, da bo mir. Jaz pa pravim, da je vsak udarec znak nemoči starša in ne znak, da je problematičen otrok. 

Kaj mi lahko pomaga? Kaj potrebujem?

Normalno in običajno mi je, da je materinstvo tudi napor. Je pa res, da pa nočem ostajati v teh slabih občutkih jeze, naveličanosti in obupa, rada sem vesela, sproščena, rada se imam lepo v materinstvu. Rada imam občutek lahkotnosti in povezanosti. Kadar mi je dlje časa težko, vidim, da izgubljam stik s sabo in hčerko. In tega si ne želim. 

Zato sem si za težja obdobja/dneve v materinstvu naredila seznam rešitev, ki mi lahko pomagajo. To niso neke splošne rešitve ali bog ne daj recepti za vse mamice :D To pomaga meni in vesela bom, če bo še kakšni v pomoč ali navdih. Verjamem, da lahko vsaka ženska začuti, kaj je najbolje zanjo. Moje rešitve in misli, ki mi pomagajo:

1     Nisem samo mami

Najprej mi pomaga dejstvo, da nisem samo mami, ampak ženska, ki jo veseli mnogo stvari in ima mnogo želja, idej, potreb. Da imam poleg odnosa z otrokom še veliko drugih odnosov. Imam moža, starše, družino, prijateljice. Da kljub temu, da mi mogoče v tem trenutku v materinstvu gre vse na živce, obstajajo še druga področja v življenju, kjer pa sem močna in kjer čutim radost. Zato iščem vire moči.

2.       Kakšne so moje potrebe?

Ko sem v stiski, vedno pomislim, kaj bi mi lahko najbolj pomagalo v tem trenutku in katere dele sebe sem mogoče zanemarila na splošno v življenju. In potem se vprašam: kakšno olajšanje/užitek si lahko privoščim ta trenutek (»pet minut za dušo«)? Najbolj mi pomaga, če si zavrtim eno dobro glasbo in začnem plesati, če kaj zapojem, preberem kakšno pesem ali odlomek iz dobre knjige, grem za tri minute v gozd … seznam je lahko zelo dolg in je lahko za vsako žensko povsem drugačen.

Drugo vprašanje, ki si ga zastavim, je: kakšne so moje »večje« potrebe? Kaj sem pri sebi mogoče zanemarila? Najpogostejši odgovori so pri meni, da pogrešam počitek (ko samo ležim in ne delam nič), pogrešam klepet s prijateljico, več časa z možem, pogrešam pisanje, ustvarjanje, družbo, včasih samoto …

In potem svoje potrebe poskušam vzeti resno in jih uresničiti …

Vedno pogosteje slišimo, da mamice moramo najprej poskrbeti zase, da lahko potem skrbimo še za otroka. Seveda je to res! Bi pa poudarila, da dajmo res poiskati tiste samo NAŠE užitke in »poskrbimo zase« na svoj način, ne tako, kot nam to svetuje mami ali kot bi to storila prijateljica ali pa kot je najbolj popularno. Poiščimo to, kar najbolj ustreza in paše nam, pa tudi če mislimo, da so naše potrebe smešne in čudaške! Je pa odkrivanje svojih potreb dolg proces in se ne zgodi tako, da v iskanje vključimo samo glavo za pet minut. Vključimo celo svoje telo, poslušati se moramo dolgo in redno, da se nam počasi začnejo odkrivati potrebe in želje …

3.       Iskreno si povem, kako sem

Zelo mi pomaga, da si v težkih trenutkih lahko povsem iskreno povem, kako sem. Npr.: besna sem kot ris!!, tega ne morem več prenašati! in tako naprej :) To si rečem sama pri sebi ali na stranišču, hehe … Neverjetna moč je v tem, da si lahko priznam vse svoje občutke in jih tako veliko lažje sprejmem kot del človeške narave. Zdi se mi, da napetost takoj vsaj malo popusti. (Veliko bolj, kot pa če bi se prisilila v nasmešek in si zatrjevala, da sem mirna)

4.       Biti tukaj in zdaj, vaje čuječnosti

Vaje čuječnosti so krasne! Je pa to res vaja, kar pomeni, da to prakso lahko usvajamo dolgo. O tem bi lahko napisala samostojno objavo, zato zdajle ne bom šla v podrobnosti. Mi pa pri tem, da sem lažje zares prisotna v trenutku tukaj in zdaj, pomaga tudi »čudenje«, iščem torej vse lepe in čudežne stvari okoli sebe (o tem sem malo napisala tukaj).

5.       Tudi to bo enkrat minilo

Včasih preprosto ne pomaga drugega, kot da si rečem, da bo tudi težek dan minil in da je še po vsakem viharju prišel lep sončen dan. Pomislim na mnoge matere, ki so doživljale enako stisko in na vse, ki jo doživljajo ta hip. Povežem se z njimi v mislih in srcu in lažje je.

6.       Pohvalim se.

Skrb za otroka je veliko delo. Tega se naša družba še ne zaveda v polnosti. Matere vzgajamo otroke in s tem skrbimo za prihodnost človeštva! Tudi od naših otrok je odvisno, kakšen bo naš svet čez nekaj let in kako bo poskrbljeno za mati Zemljo, za živali in za slehernega človeka! Dobro se je zavedati, da opravljamo zares pomembno in veliko delo. Ko smo v težkem obdobju materinstva, je to lahko tudi priložnost, da se pohvalimo za vse, kar smo že dobrega storile za otroke. In tega ni malo, v to sem prepričana. 💓