Kako se je vse skupaj začelo in kako je Ronja dobila ime

"Pomislite v okviru skorajšnjega prihoda duše na zemljo. Skoraj nihče od nas na zemlji ni bil načrtovan. Večinoma smo bili veliko presenečenje za nekoga, ki ni bil povsem "pripravljen". Verjetno je večina od nas, preden smo nenadoma prišli na zemljo, zagledala drobno odprtino, vrzel v sončnem vzhodu sveta pod seboj, in skočili smo skoznjo. Izkoristili smo priložnost, da nam bo mogoče dano telo, ki bo preživelo in se rodilo na zemlji. Nedvomno smo bili vihrave, odločne in navdušene dušice.

Človeška bitja pogosto zaznajo to živahno življenje dušice, ki se poskuša prebiti. Nekateri začutijo nekakšno lebdenje ob sebi, še ne docela manifestirano, ob spočetju na primer. Kajti marsikatera vez se nekako stke, preden vidimo dejanskega otroka, skrivnostna in otipljiva vez, vtkana v rdečo kri, in nekakšen nenaden oster spomin ali bežen uvid v večnost skozi materin srčni utrip.

Kulture redko omenjajo te in druge skrivnostne dejavnike nosečnosti in nege otrok, kot da bi bila nosečnost zgolj stvar biologije. Pa ni. Veliko bolj je vstop v veliko skrivnost, v kateri se nova zavest trudi predreti številne ravni."

iz knjige Odveži močno žensko, Clarissa Pinkola Estes

Ja … Vse se je začelo s tem občutkom »lebdenja živahne dušice ob sebi« in z metuljčki – s tistimi v trebuhu in z enim ta pravim.

Točno se spomnim občutkov, ko se mi je zdelo, da v moje/naše življenje želi priti nov otročiček. Malo sem bila začudena in veliko sem se upirala. :)

Kljub uporu so se v srcu občutki lepega pričakovanja in ljubezni do novega bitja samo stopnjevali. Spomnim se tudi občutka metuljčkov v trebuhu, ko sem se tuširala in sem se v enem trenutku kar ozrla naokrog, ker je bila tista »živahna dušica« tako blizu!

Potem me je sredi sončnega junijskega dne obiskal nenavadno velik metulj črno-modre barve. Takega nisem videla še nikoli prej – niti tako velikega niti takih barv. Kar je bilo še bolj nenavadno, je to, da je sredi belega dne, medtem ko sem kuhala, Anika in Uroš pa sta se igrala pred hišo, priletel naravnost v dnevno sobo in se usedel na okno. Šla sem čisto zraven njega, dolgo sem bila tam in ni se ustrašil.

Prav kmalu sem se »prebudila« … "Oo, a si to ti … otrok? Je to znak ...si to ti ...? Ooo… jaa!" Kar gledala sem in sem vedela. Enostavno vedela sem. Ampak še vedno sem se upirala. :D

Potem sem šla nazaj kuhat … metulj pa je še kar en čas ostal tam.

Ja, čeprav sem dobivala znake, da prihaja otrok, sem se temu upirala. Zakaj? Za mano je bilo težko obdobje in počutila sem se šibko, nesposobno, s polno strahov, brez denarja, brez dela … Strah me je bilo vseh pregledov v nosečnosti, jemanja krvi, siljenja in drezanja vame in v otroka … brrr. Niti približno si nisem predstavljala, kako bi lahko ponovno šla čez vse to!

A življenje ve, kaj dela in če se še tako trudimo, stvari grejo po svoje, mimo našega nadzora. Um in strahovi niso najmočnejši, v življenju obstajajo sile, močnejše od zgodb v naših glavah. Obstaja tudi srce in obstaja modrost, ki nas ves čas ljubeče vodi ...

Kar je v bistvu najlepša stvar v življenju. :)

No … in zasukalo se je mimo mojega nadzora.

Ronja je bila pripravljena na Življenje!!! "Ker se mami tako upira, smo ji zmedli menstrualni ciklus, hihi, to bo presenečenje, izkoristiti moram priložnost, prihajam!" je vriskala. No, nisem je tako zares slišala, a vem …

Tako je bilo namenjeno.

---

Verjamem, da si otroci sami izberejo ime.

Res sem si želela, da bi ime prepoznala, da bi ta moj čudežen otrok nosil ime, ki bi mu res pasalo.

Nisem bila prepričana niti o spolu, zdelo pa se mi je, da bo punčka.

Velikokrat sem se spraševala, kako čutim otroka – kakšen je, kakšna je? Rekla sem ji, naj mi kar sporoči ime, naj dobim jasen znak, da bom zagotovo vedela, da je to njeno ime, ki si ga želi.

Sama nisem imela nobene posebne ideje. Nekajkrat sem šla čez razne sezname, a mi nobeno ni padlo v oko. Le to sem čutila, da ji ne bi pasalo preveč nežno ime, ampak nekaj bolj divjega … kakšen R mora imeti, sem si mislila.

Potem pa je prišla ena nedelja, ko je bil zvečer na TV-ju šov Slovenija ima talent in Uroš me je povabil na kavč, da bi skupaj gledala.

Še dobro se spomnim, da mi ni bilo ravno do tega, saj se mi je zdelo škoda mojega prostega časa za gledanje šova, še posebej zaradi tistih nadležnih reklam … 

Pa sem se vseeno uležala zraven in kmalu je bila na vrsti tričlanska družinica, ki se je predstavila z izvirnim talentom – s stropa so se spuščali po nekih dolgih svilenih trakovih ... Nastopala je tudi zelo prisrčna punčka, ki je na koncu točke izvedla drzen, hiter, pogumen skok oz. zavrtljaj, se pognala proti tlem in – baam – sunkovito pristala na tleh.

Kamera jo je pokazala čisto od blizu.

Imela je rjave lase, žareč pogled in nasmeh do ušes …

in pokazalo se je njeno ime – RONJA.

»Aaaaaaa, Ronja! Ronja! Uroš, Ronja! To je to! Jaaa! Kok lepo ime. Kaj pa če bi bla res Ronja?«

V tistem sem vedela, da je to to.

Drzna, divja, pogumna, nasmejana deklica. To je Ronja.

Moja razbojniška hči!

foto: Urška Bernik