"O mraku se zmedena pobiram in zbiram ... "

Sizifovo delo

  

Otroci me ob jutrih

razbijejo kot lupino,

použijejo kot zajtrk,

ostanke raznesejo

po kotih in dvorišču

kot svoje igrače.

Potem me ves dan

do večera ni.

O mraku se zmedena

pobiram in zbiram,

lepim in celim –

da me zjutraj spet lahko razbijejo.

Neža Maurer

(iz zbirke Od mene k tebi)

Hm ... :)

Oh, ja. Kako poznano. 

Vedno ista pesem. :)

   

Včasih šele zvečer ugotovim, da me čez dan pravzaprav sploh ni bilo. Oziroma sem bila, tam nekje zunaj sem se ukvarjala hčerko, potem sva šli v trgovino in v knjižnico, potem sem kuhala, potem sem se spet ukvarjala s hčerko, pa malo še z možem (moj drugi otrok :D). 

Ampak … kje sem bila jaz? Kje so bile moje želje in hrepenenja, moji užitki, moja duša? Sem se sploh kdaj vmes vrnila vase, začutila, kako sem? Sem kaj ležala na soncu ali hodila bosa po travi ali poslušala glasbo, ki mi je všeč? 

 

Moje želje včasih pridejo na vrsto šele zvečer, če nisem tako utrujena, da samo zaspim.

Zvečer sem zato zmedena in razbita … Pobiram se in zbiram … Ne vem več, kaj si sploh želim, kdo sem in kam grem. Res, ena sama zmeda! Ampak ko si dam čas in pozornost, ko naredim par počasnih vdihov in izdihov in začutim vsako celico svojega telesa … se sestavim nazaj,  sem spet tukaj, vse je v redu in sem približno pomirjena in zadovoljna … Do naslednjega jutra. :)

Ampak res ni treba, da že zjutraj pozabim nase. Tudi čez dan ne.

Za jutri in za vse dni si želim, da bi si čez cel dan namenila več ljubeče pozornosti.

To želim tudi vam!

Ivan Minatti: Šel bom

ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.

Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
- še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.

Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.

Resnična lepota

Tokrat je zapis na blog prispevala sestra Urška. Preberite, kaj nam ima povedati o telesu ženske po porodu in o resnični lepoti vseh nas.

- - -

Pred kratkim sem na facebooku napisala komentar pod fotografijo neke nosečnice, povezava pa nas vodi do njenih fotografij po porodu in komentarja, da »na njenem telesu pa sploh ni videti, da bi rodila«. Moj komentar je »všečkalo« kar nekaj ljudi, česar sem iskreno vesela. Pa ne zaradi slave, ampak zaradi več razlogov.

Prvi je vsekakor ta, da sem prav ponosna nase, da sem se izpostavila. Na družbenih omrežjih pogosto opazim kaj za svoje pojme spornega, a sem vedno tiho. Grem mimo in si mislim svoje. Bojim se, da me bodo ostali »napadli«, ali pa se mi enostavno zdi, da s svojim komentarjem ne bom dosegla ničesar pametnega. A tokrat nisem šla mirno mimo tiste objave. Spoznala sem, da če samo sama pri sebi tiho godrnjam, ne bom dosegla in spremenila prav ničesar. Zbrala sem svoje misli, jih ubesedila in objavila. In ugotovila, da pravzaprav imam moč, da kaj dosežem! To, da me je podprlo nekaj več kot 200 ljudi, je zame velik dosežek. :) Ne želim zveneti prevzetno, rada bi povedala le to, da štejejo še tako drobne stvari.

Še bolj pa sem vesela samega dejstva, da se z vsebino mojega komentarja strinja toliko ljudi! V njem sem zapisala:

»Ženska, ki je pravkar rodila, je lepa, ker je mama in ker je šla skozi potovanje, v katerem se je tudi sama (pre)rodila. Ne glede na to, ali ima trebuh poln strij, 30 kilogramov "preveč" (kdo določa kaj je preveč, premalo ali podobne neumnosti?), še vedno je lepa. Vsaka ženska je lepa. Škoda, da smo tako omejene in vidimo le zunanjo lepoto ... Še dobro, da njen sinko zna pogledati globlje in videti, kaj je resnično lepega pri njegovi mamici. ♥ «

Verjemite, trajalo je kar nekaj časa, da sem spisala dovolj spoštljiv komentar. Pa ne da ne bi bila spoštljiva do ženske na sliki (novopečena mamica je videti res dobro, samo upam lahko, da se tako tudi dejansko počuti), zmotilo me je dejstvo, da smo ljudje tako zelo mahnjeni samo na to, kar se vidi na zunaj, kar pa je zadnja stvar, kar bi nas moralo zanimati glede ženske po porodu.

Skušala sem se spomniti, kakšna sem bila sama videti po porodu. Oblečena sem bila v udobna oblačila, sicer pa za svoj videz nisem skrbela. A dobro se spomnim tistih prvih dni, ko sem se kdaj pogledala v ogledalo in si rekla: »Zdaj si mama«, in na svojem obrazu sem opazila toliko lepega. Moje oči so pripovedovale globoko notranjo lepoto. 

In tega si tako zelo srčno želim: da bi vse ženske in vsi moški tega sveta znali videti svojo resnično lepoto najprej v sebi, potem pa še v vseh ostalih. Da bi spoznali, da smo točno taki, kot smo, najlepša verzija samih sebe. Da se nam ni treba spreminjati in popravljati, da bi ustrezali nekim okvirjem. Preveč smo dragoceni za kaj takega.

 Urška

Tone Pavček: Pesem o reki

Misliti hočem kot misli reka.

Teči od izvira do izliva

kot ona, ki med bregove ujeta

nikoli ista in zmeraj živa

odteka v večnost

in neprenehoma biva.

Vse dosegljivo spodjeda

in nosi s sabo, umiva in spira

zablode časa, zagate dedov,

zaupanje vnukov, nevero,

zanos in zasluge in vse umirja

na pravo mero.

Teči torej. Preprosto kot reka.

Od izvira pa do izliva.

In ne pozabiti, kako so lepa

naročja vrb, kamor skriva

pesmice veter,

in obzorja nedosegljiva.

Težek dan

Težek dan. Tak, da ni za na facebook. Z ničemer se ne morem pohvaliti. Nismo šli na družinski izlet. Niti ene lepe ali vsaj »navadne« družinske fotke nisem naredila. Nisem se smejala. Niti skuhala nisem nič tako posebnega, da bi to lahko s kom delila. Pravzaprav sem bila pol dneva lačna. Torej, dneva nisem »izkoristila«.

Ali pač?

Tekla sem v gozd in tekle so solze. Občasno je treba iti na čiščenje. Ob potok. Zakaj uspeva vsem, samo meni ne? Zakaj ne morem biti drugačna, kot sem? Zakaj se ne znam spremeniti? Zakaj sem tako občutljiva? Pretežka bremena si mi dalo, življenje! Jaz nisem tako močna, kot si mislijo o meni!

Rahel veter mi je božal obraz in solze so sprale oči. Zdaj sem videla še kaj drugega, kot le sebe. Sonce je posijalo izza oblaka in vse je bilo tako lepo … zeleno. Drevesa so uživala v svoji lepoti in ptički so lahkotno peli svoje pesmi. Opazila sem veverico, ki je prav nagajivo skakljala po vejah in mi sporočala, da je življenje igra in veselje. Vsi grmi in smreke in bukve so stali tam … in nihče se ni ukvarjal s tem, da bi kdo moral biti drugačen, kot je.

Vrnila sem se domov, hvaležna naravi za preprostost in modrost.

Dan pa zaključujem z mislijo, da je bil to tudi dan, poln blagoslovov in lepote. Če si le »sperem« oči.

Pa lahko noč, dobri ljudje.