Težek dan

Težek dan. Tak, da ni za na facebook. Z ničemer se ne morem pohvaliti. Nismo šli na družinski izlet. Niti ene lepe ali vsaj »navadne« družinske fotke nisem naredila. Nisem se smejala. Niti skuhala nisem nič tako posebnega, da bi to lahko s kom delila. Pravzaprav sem bila pol dneva lačna. Torej, dneva nisem »izkoristila«.

Ali pač?

Tekla sem v gozd in tekle so solze. Občasno je treba iti na čiščenje. Ob potok. Zakaj uspeva vsem, samo meni ne? Zakaj ne morem biti drugačna, kot sem? Zakaj se ne znam spremeniti? Zakaj sem tako občutljiva? Pretežka bremena si mi dalo, življenje! Jaz nisem tako močna, kot si mislijo o meni!

Rahel veter mi je božal obraz in solze so sprale oči. Zdaj sem videla še kaj drugega, kot le sebe. Sonce je posijalo izza oblaka in vse je bilo tako lepo … zeleno. Drevesa so uživala v svoji lepoti in ptički so lahkotno peli svoje pesmi. Opazila sem veverico, ki je prav nagajivo skakljala po vejah in mi sporočala, da je življenje igra in veselje. Vsi grmi in smreke in bukve so stali tam … in nihče se ni ukvarjal s tem, da bi kdo moral biti drugačen, kot je.

Vrnila sem se domov, hvaležna naravi za preprostost in modrost.

Dan pa zaključujem z mislijo, da je bil to tudi dan, poln blagoslovov in lepote. Če si le »sperem« oči.

Pa lahko noč, dobri ljudje.