Šla bi!

Šla bi!

Šla bi ... Nekam daleč stran.
Sama. Ja, sama!!
Vsaj za tri dni.
Na samotni otok.
V leseno hiško ob morju.
Spala bi osem ur v kosu. (Kaj je že to??)
Jedla bi ves čas in ne bi mi bilo treba stalno tuhtati, kaj bo jutri za kosilo.
Vsaj tri dni ne bi zamenjala niti ene plenice!

Ne bi kuhala marmelad pa pekla kruha pa ves čas skrbela, da bo poln hladilnik.
Tudi cunj ne bi prala in nič pometala, nič sesala, nič pomivala.

Ne bi mislila na vse, kar moram in kar bo in kar me boli in kar me skrbi.

Sama bi bila in lahko bi bila tri dni tiho. Brez prilagajanja na kogarkoli, brez dogovarjanja.
Lahko bi bila mulasta, lahko bedna, lahko neprilagojena, čudaška, tečna. Brez slabe vesti! Nikogar ne bi motilo, kakšna sem.
Skrbela bi samo zase.

Plesala bi z valovi in pela in plavala.

Samo bila bi tam, jaz, takšna, kot sem, naravna, posebna, divja. Božal bi me veter, sonce bi me zdravilo in luna bi mi šepetala svoje skrivnosti. Noge bi imela umazane od peska in od zemlje, lase bi imela skuštrane, oči pa bi žarele.

Ko bi se okrepila, bi si pa že zaželela priti nazaj. V hribe. K mojemu možeku in k Ančki. Moj žar bi pobožal tudi njiju.

Vaši otroci niso vaši otroci

Vaši otroci niso vaši otroci.

Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.

Po vas prihajajo, a ne od vas.

Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.

Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete

jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.
Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš,
kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne,
ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni,
toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi.

Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem,

kar je bilo včeraj.

Vi ste lok, s katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. 

Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok,

da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. 

Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka,

rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu,

tako ljubi tudi lok, ki miruje.

(Kahlil Gibran)

Pesem mi je zelo všeč. Vsakič ko jo preberem, lahko odkrijem še kakšno modrost. V njej so za moje pojme zapisane vse bistvene stvari glede odnosa do otrok.

Zelo si želim, da bi svoje otroke videla kot darilo od Boga, od katerih se imam priložnost veliko naučiti, da bi jim dala svobodo in jih ne bi preveč "privezala" nase, da jim ne bi vsiljevala svojih misli, ampak jim dovolila, da razmišljajo drugače kot jaz.

Tako bodo na tem svetu lahko naredili to, za kar so bili poklicani.

Ob vsem tem pa bi se rada vedno zavedala, da nad nami bdi »Lokostrelec«, ki ljubi otroke in naju.

Slišati sebe

Mamice imamo včasih kar težko nalogo. V tem svetu nam stalno ponujajo ne samo milijon nekih izdelkov in pripomočkov za dojenčke (ki so velikokrat nepotrebni in ne bistveni), ampak nam ponujajo tudi polno nasvetov, kako »vzgojiti« otroka.

Kako zdaj izbrati tiste prave nasvete, kako vedeti, kaj je prav? Kako si zaupati?

Toliko je enih zunanjih impulzov in svet je tako glasen, da sebe sploh ne slišiš več in zlahka začneš dvomiti vase. Sploh na začetku materinstva je mene vsak komentar hitro vrgel s tira. Po navadi sem do vseh ljudi prijazna in včasih prehitro verjamem, da imajo vsi ljudje zame prijazne in dobronamerne nasvete o tem, kako naj ravnam s svojim otrokom.

»Ja, že takole majhen otrok te bo začel izsiljevat. Ne se ji pustit.«

»Aha, je že razvajena!«

»Kar naj joka, da se ji razvijejo pljuča.«

»Vidim, da nimaš mleka, ker je po pol ure spet lačna.«

? KAJ ?

Koga naj zdaj poslušam?? Imajo mogoče prav? Oni imajo že več izkušenj, najbrž jih moram poslušati? 

Ampak JAZ čutim drugače …

Kaj čutim, da zares potrebuje moja hčerka? Mir, ljubezen, veliko nežnosti in bližine, to, da jo zares vidim, da jo čutim, da nikoli ne ignoriram njenega joka. Naj je ne dvignem, ko joka?? Naj ubogam druge, da bodo veseli in zadovoljni z mano, s tem pa bom izgubila SEBE in zaupanje hčerke? Ne. Naredila bom tako, kot vem, da je prav. 

Če sem zmedena, potrebujem malo miru in samote. Včasih tudi pogovor z osebo, ki ji lahko zaupam. Zame je prava umetnost in tudi velik uspeh, da v sebi negujem prostor, kamor se lahko vedno znova vračam in kjer lahko jasno zaslišim svoj glas. Svoj materinski glas, intuicijo in tudi glas, ki je kot pradavna modrost vseh mam. Nekaj, kar je vsem mamam dostopno …  V tem miru vedno vem, kaj je najboljše zame in za mojo deklico.

Nimam recepta za to, kako si zaupati. :) Sem pa sigurna, da je za to treba poznati sebe, to pa je dolga pot odkrivanja, ki se pravzaprav nikoli ne konča. Učimo se, česa in zakaj se bojimo, kaj nas veseli, kakšno podporo potrebujemo, kaj in zakaj nas nekaj razjezi … Moramo biti zelo iskrene s sabo, kajti ko se spoznavamo, se pogosto srečamo s svojo nemočjo, žalostjo in s strahovi. Pa tudi s svojo močjo, s talenti, z veseljem, ko odkrivamo, koliko lepega je v nas in koliko možnosti imamo na tem svetu, da se imamo lepo. :)

K srečnemu materinstvu zagotovo pripomore tudi zavestna nosečnost. Nosečnost je res tako blagoslovljeno stanje, ko je ženska še posebej ranljiva in si lahko dobro prisluhne. Ima priložnost, da še bolje zazna svoje globoke potrebe in hrepenenja.

»Samo če lahko zajame iz bogastva nosečnosti, bo ženska preživela prvo obdobje z otrokom na varnem v sebi. Če si je vzela dovolj časa za poglobitev in zorenje, bo zdaj kos temu času, ki je pred njo. Z lahkotnim, ponosnim korakom bo spremljala otroka iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Otrok bo čutil bo v sebi močno vez, ki se ne bo nikdar pretrgala: čutil bo, da ga je mati navezala nase s tenko sončno popkovino vse do trenutka, ko odraste in jo bo moral sam prerezati. A nikoli ne bosta drug drugemu tuja in nikoli ne bo potrebno veliko besed med njima. Bistveno je bilo že izrečeno v nosečnosti in po rojstvu.« (Alenka Rebula)

Marsikdaj lahko tudi ugotoviš, da sploh ne veš točno, kaj bi, kako bi, ugotoviš, da sploh ne znaš poslušati sebe … to ni nič hudega in nič sramotnega … Beri, raziskuj, sprašuj, bodi odprta in pripravljena naučiti se kaj novega. To je zame zelo pogumno – prositi za pomoč in podporo, ko vidiš, da jo potrebuješ. Opažam, da smo ženske včasih preveč zaprte, bojimo se odpreti in dovoliti, da nas kdo drug česa nauči. Včasih smo polne predsodkov, češ, kaj mi bo »ta« pametovala. :) :) Ne rečem, da je treba upoštevati in poslušati kar vse – jaz izberem osebo, ki mi je všeč, ki jo »začutim«, nato pa si dovolim, da se naučim kaj novega – če ugotovim, da ni ok, pa iščem naprej. Čeprav je res velikokrat treba samo prisluhniti sebi, pa vseeno za marsikaj potrebujemo nova (spo)znanja, ki jih lahko dobimo od drugih. 

Večkrat kot boš poslušala sebe, bolj si boš zaupala in bolj jasen bo tvoj notranji glas. ♥

»Postati mati je zmeraj na novo ustvarjalen napor in preobrazba same sebe. Ženska potrebuje čas in zbranost, da pristane na materinstvo, ki jo bo do smrti navezalo na otroka, čas, da zasliši svoje strahove in nanje odgovori, da zbere dovolj moči za vse, kar jo čaka, da vzljubi svoje novo stanje, v katerem bo manj svobode, a več bogastva.« (Alenka Rebula)

Citati Alenke Rebula so vzeti iz tega članka.

Ko so me poklicale rožice

Ko sem bila najbolj na tleh, najbolj žalostna, prestrašena in sama … takrat sem prosila za pomoč naravo. Zelo zelo ponižno, kajti prvič v življenju sem imela občutek, da nimam pojma. Ampak da res nimam pojma – o tem, kako živeti, kdo sploh sem, kaj si sploh želim, kako naprej, zakaj se počutim tako bedno, tako prazno in tako brez smisla. 

V najslabšem trenutku se mi je zdelo, da imam samo še dve možnosti – odkorakati v najbližjo lekarno po tablete »za živce« ali upati na čudež in prositi za pomoč naravo. 

O ja, res sem prosila, dolgo sem prosila, včasih vpila, včasih jokala in čakala na odgovor.  Naj mi pokaže en korak naprej. Potem se je zgodilo – poklicale so me rožice. Nežno, ampak sigurno. :) Bila sem na sprehodu tistega pomladnega dne in začutila sem, v telesu sem začutila: pojdi nabirat rože za čaj. Pomagale ti bodo.

Zdelo se je, kot bi oživel del mene, kot da bi oživel spomin iz nekih davnih časov, ko s(m)o še nabirali rože po travnikih, v meni se je oglasila ženska nabiralka, zdravilka, tudi čarovnica ji jaz rečem. :)

Zato ne morem reči, da sem se kar na lepem odločila, da bom nabirala rože. One so me poklicale, jaz sem samo sledila.

Začela sem malo po občutku, potem sem videla, da pravzaprav ničesar ne znam, zato sem začela raziskovati, brati, spraševala sem mami, mamo, teto … Začela sem se zares učiti – ampak ne samo o rožah, predvsem o naravi in največ o sebi.  

Lepo je živeti, ko ugotoviš, da je okrog nas vsa ta čudovita narava, ki ni tukaj kar tako, slučajno, ampak je tu zame, ZATE, za vse nas! Da nas zdravi, pomirja in nam daje vse, kar potrebujemo ...

Tudi jaz vam pravim: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Lk 11,12)