Ko so me poklicale rožice

Ko sem bila najbolj na tleh, najbolj žalostna, prestrašena in sama … takrat sem prosila za pomoč naravo. Zelo zelo ponižno, kajti prvič v življenju sem imela občutek, da nimam pojma. Ampak da res nimam pojma – o tem, kako živeti, kdo sploh sem, kaj si sploh želim, kako naprej, zakaj se počutim tako bedno, tako prazno in tako brez smisla. 

V najslabšem trenutku se mi je zdelo, da imam samo še dve možnosti – odkorakati v najbližjo lekarno po tablete »za živce« ali upati na čudež in prositi za pomoč naravo. 

O ja, res sem prosila, dolgo sem prosila, včasih vpila, včasih jokala in čakala na odgovor.  Naj mi pokaže en korak naprej. Potem se je zgodilo – poklicale so me rožice. Nežno, ampak sigurno. :) Bila sem na sprehodu tistega pomladnega dne in začutila sem, v telesu sem začutila: pojdi nabirat rože za čaj. Pomagale ti bodo.

Zdelo se je, kot bi oživel del mene, kot da bi oživel spomin iz nekih davnih časov, ko s(m)o še nabirali rože po travnikih, v meni se je oglasila ženska nabiralka, zdravilka, tudi čarovnica ji jaz rečem. :)

Zato ne morem reči, da sem se kar na lepem odločila, da bom nabirala rože. One so me poklicale, jaz sem samo sledila.

Začela sem malo po občutku, potem sem videla, da pravzaprav ničesar ne znam, zato sem začela raziskovati, brati, spraševala sem mami, mamo, teto … Začela sem se zares učiti – ampak ne samo o rožah, predvsem o naravi in največ o sebi.  

Lepo je živeti, ko ugotoviš, da je okrog nas vsa ta čudovita narava, ki ni tukaj kar tako, slučajno, ampak je tu zame, ZATE, za vse nas! Da nas zdravi, pomirja in nam daje vse, kar potrebujemo ...

Tudi jaz vam pravim: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Lk 11,12)