Vrt je nekaj zelo posebnega tudi zato, ker nam, če smo pozorni, pokaže tudi, kaj se dogaja v naši duši, v našem življenju. Clarissa Pinkola Estes piše o vrtu takole: »Vrt je neposredna vez z življenjem in smrtjo. Lahko bi govorili o religiji vrta, saj predaja globoke psihološke in duhovne nauke. Kar se lahko zgodi na vrtu, se lahko zgodi tudi v duši ali psihi – preveč vode, premalo vode, opustošenje, vročina, nevihta, poplava, vdor, čudeži, hiranje, preporod, veselje, zdravljenje, razcvetanje, obilje, lepota. Na vrtu se učimo, kdaj naj pustimo živeti ali umreti misli, ideje, prednosti, želje, celo ljubezni. Sadimo, trgamo, pokopavamo. Sušimo seme, ga posejemo, navlažimo, vzdržujemo, žanjemo.
Vrt je meditativna vaja v prepoznavanju, kdaj je čas, da nekaj umre. Na vrtu vidiš, kdaj je čas za uživanje in za umiranje. Na vrtu se giblješ z vdihom in izdihom večje divje narave, nikoli proti njej.«
Ja, kar se zgodi na vrtu, se lahko zgodi tudi v duši. Povem vam tri konkretne zgodbe/nauke z mojega vrta.
Prvi nauk predlanskega leta. Na vrtu sem želela pridelati čimveč zelenjave, ostalih stvari nisem mislila saditi (npr. rož, ki so »samo« za okras), to se mi preprosto ni zdelo pomembno, saj ni uporabno. Ko mi je mož povedal, da je posejal sončnice, se mi je to zdelo trapasto, saj od njih pač »nič nimam«. Na koncu sem videla, da sem bila od vsega najbolj vesela prav sončnic! Ugotovila sem, kako je pomembno, da imam na vrtu (in v življenju) veliko stvari, ki mi prinašajo lepoto, užitek, veselje. Brez lepote je dolgčas in žalost! Nočem zanemariti svoje duše – zato si želim početi stvari iz ljubega veselja in užitka! (celo zgodbo o sončnicah sem enkrat že zapisala, lahko preberete tukaj: http://materina-dusica.blogspot.com/…/zgodba-o-soncnicah.ht…)
Drugič. Lani sem opazovala kumaro pri njeni rasti. Začela je rasti v eno smer … kmalu je »videla«, da je naletela ne precejšnjo gnečo – tam je rasla že ostala zelenjava. Vedela je, da če bo silila tja, ne bo mogla dati sadu. Zato se je spretno obrnila stran, na svobodo, kjer pa je lahko zacvetela in dala svoj sad. Rekla sem si – vau, kako so rastline pametne! Tudi za moje in naša življenja je pomembno, da prepoznavamo, kje je prostor za naš razcvet. Da ne silimo tja, kjer bomo prej ali slej zatrti ali kjer se počutimo utesnjeni. Iskati moramo svobodo, svoj prostor pod soncem, kjer bomo lahko cveteli in obrodili sadove.
Tretjič. Bog ve, kaj vse bom še odkrila letos. Lahko pa rečem, da sem zadnjič doživela en aha moment. Pulila sem plevel, ki letos poganja kot nor in sem bila že »rahlo« nestrpna. Moj glasni samogovor je šel takole: »Ne, plevel, ti ne boš rastel tukaj! Pejd ven! Tukaj bo koruza! Ja, želim, da tukaj raste koruza!!« V nekem trenutku se mi je posvetilo, kaj delam – odstranjujem, česar si ne želim in krepim odločnost in jasnost o tem, kaj si želim. Da bi lahko kaj zraslo na naših notranjih vrtovih, moramo tudi imeti zelo jasno sliko o tem, kaj si sploh želimo in česa si nikakor ne želimo. Če pustimo, da »bo že kako«, bo vse skupaj zarasel plevel in ne bo zraslo tisto, kar bi radi. In to, kar si želimo, je treba negovati zelo pogosto, še najbolje vsak dan! Če jaz ne grem en teden na vrt … no, potem je tam cela štala
Enako je z mojo notranjostjo. Redno moram vzdrževati svoje želje,
ideje, sanje in prepoznati ter odločno potrgati ves plevel/slabe
razvade, načine razmišljanja, lenobo, nejasnost oz. karkoli me že
omejuje.To so moje zgodbe, upam, da so vam bile zanimive! Vam pa tudi želim veliko užitkov in igrivosti ob odkrivanju, kaj vam sporoča vaš vrt. In ne skrbite, če nimate vrta! Življenje nam povsod in ves čas ponuja odgovore na naša vprašanja, nas vodi in pošilja raznorazna sporočila – potrebujemo le pozornost in pripravljenost, da vidimo resnico.
