Strani

Prikaz objav z oznako za dušo. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako za dušo. Pokaži vse objave

torek, 17. december 2019

Kako se je vse skupaj začelo in kako je Ronja dobila ime



"Pomislite v okviru skorajšnjega prihoda duše na zemljo. Skoraj nihče od nas na zemlji ni bil načrtovan. Večinoma smo bili veliko presenečenje za nekoga, ki ni bil povsem "pripravljen". Verjetno je večina od nas, preden smo nenadoma prišli na zemljo, zagledala drobno odprtino, vrzel v sončnem vzhodu sveta pod seboj, in skočili smo skoznjo. Izkoristili smo priložnost, da nam bo mogoče dano telo, ki bo preživelo in se rodilo na zemlji. Nedvomno smo bili vihrave, odločne in navdušene dušice.

Človeška bitja pogosto zaznajo to živahno življenje dušice, ki se poskuša prebiti. Nekateri začutijo nekakšno lebdenje ob sebi, še ne docela manifestirano, ob spočetju na primer. Kajti marsikatera vez se nekako stke, preden vidimo dejanskega otroka, skrivnostna in otipljiva vez, vtkana v rdečo kri, in nekakšen nenaden oster spomin ali bežen uvid v večnost skozi materin srčni utrip.

Kulture redko omenjajo te in druge skrivnostne dejavnike nosečnosti in nege otrok, kot da bi bila nosečnost zgolj stvar biologije. Pa ni. Veliko bolj je vstop v veliko skrivnost, v kateri se nova zavest trudi predreti številne ravni."

iz knjige Odveži močno žensko, Clarissa Pinkola Estes


Ja … Vse se je začelo s tem občutkom »lebdenja živahne dušice ob sebi« in z metuljčki – s tistimi v trebuhu in z enim ta pravim.
Točno se spomnim občutkov, ko se mi je zdelo, da v moje/naše življenje želi priti nov otročiček. Malo sem bila začudena in veliko sem se upirala. :)
Kljub uporu so se v srcu občutki lepega pričakovanja in ljubezni do novega bitja samo stopnjevali. Spomnim se tudi občutka metuljčkov v trebuhu, ko sem se tuširala in sem se v enem trenutku kar ozrla naokrog, ker je bila tista »živahna dušica« tako blizu!

Potem me je sredi sončnega junijskega dne obiskal nenavadno velik metulj črno-modre barve. Takega nisem videla še nikoli prej – niti tako velikega niti takih barv. Kar je bilo še bolj nenavadno, je to, da je sredi belega dne, medtem ko sem kuhala, Anika in Uroš pa sta se igrala pred hišo, priletel naravnost v dnevno sobo in se usedel na okno. Šla sem čisto zraven njega, dolgo sem bila tam in ni se ustrašil.

Prav kmalu sem se »prebudila« … "Oo, a si to ti … otrok? Je to znak ...si to ti ...? Ooo… jaa!" Kar gledala sem in sem vedela. Enostavno vedela sem. Ampak še vedno sem se upirala. :D
Potem sem šla nazaj kuhat … metulj pa je še kar en čas ostal tam.

Ja, čeprav sem dobivala znake, da prihaja otrok, sem se temu upirala. Zakaj? Za mano je bilo težko obdobje in počutila sem se šibko, nesposobno, s polno strahov, brez denarja, brez dela … Strah me je bilo vseh pregledov v nosečnosti, jemanja krvi, siljenja in drezanja vame in v otroka … brrr. Niti približno si nisem predstavljala, kako bi lahko ponovno šla čez vse to!

A življenje ve, kaj dela in če se še tako trudimo, stvari grejo po svoje, mimo našega nadzora. Um in strahovi niso najmočnejši, v življenju obstajajo sile, močnejše od zgodb v naših glavah. Obstaja tudi srce in obstaja modrost, ki nas ves čas ljubeče vodi ...
Kar je v bistvu najlepša stvar v življenju. :)

No … in zasukalo se je mimo mojega nadzora.
Ronja je bila pripravljena na Življenje!!! "Ker se mami tako upira, smo ji zmedli menstrualni ciklus, hihi, to bo presenečenje, izkoristiti moram priložnost, prihajam!" je vriskala. No, nisem je tako zares slišala, a vem …

Tako je bilo namenjeno.

---
Verjamem, da si otroci sami izberejo ime.
Res sem si želela, da bi ime prepoznala, da bi ta moj čudežen otrok nosil ime, ki bi mu res pasalo.
Nisem bila prepričana niti o spolu, zdelo pa se mi je, da bo punčka.
Velikokrat sem se spraševala, kako čutim otroka – kakšen je, kakšna je? Rekla sem ji, naj mi kar sporoči ime, naj dobim jasen znak, da bom zagotovo vedela, da je to njeno ime, ki si ga želi.

Sama nisem imela nobene posebne ideje. Nekajkrat sem šla čez razne sezname, a mi nobeno ni padlo v oko. Le to sem čutila, da ji ne bi pasalo preveč nežno ime, ampak nekaj bolj divjega … kakšen R mora imeti, sem si mislila.


Potem pa je prišla ena nedelja, ko je bil zvečer na TV-ju šov Slovenija ima talent in Uroš me je povabil na kavč, da bi skupaj gledala.
Še dobro se spomnim, da mi ni bilo ravno do tega, saj se mi je zdelo škoda mojega prostega časa za gledanje šova, še posebej zaradi tistih nadležnih reklam … 

Pa sem se vseeno uležala zraven in kmalu je bila na vrsti tričlanska družinica, ki se je predstavila z izvirnim talentom – s stropa so se spuščali po nekih dolgih svilenih trakovih ... Nastopala je tudi zelo prisrčna punčka, ki je na koncu točke izvedla drzen, hiter, pogumen skok oz. zavrtljaj, se pognala proti tlem in – baam – sunkovito pristala na tleh.

Kamera jo je pokazala čisto od blizu.
Imela je rjave lase, žareč pogled in nasmeh do ušes …
in pokazalo se je njeno ime – RONJA.

»Aaaaaaa, Ronja! Ronja! Uroš, Ronja! To je to! Jaaa! Kok lepo ime. Kaj pa če bi bla res Ronja?«

V tistem sem vedela, da je to to.
Drzna, divja, pogumna, nasmejana deklica. To je Ronja.

Moja razbojniška hči!

foto: Urška Bernik

ponedeljek, 16. julij 2018

Zaupaj svojemu moškemu

Otrok se igra zunaj z atijem … ti, mami si nedaleč stran (a toliko, da te otrok ne vidi) … naenkrat otrok pade s klopce, se udari in začne močno jokati … Ati ga vzame v naročje, otrok še vedno joka in joka … kaj narediš ti?

Možnosti je več, najbolj pogoste so najbrž:
a. prihitiš k otroku, ga vzameš k sebi
b. prihitiš zraven, svetuješ atiju, kako naj ravna z otrokom
c. prihitiš zraven in še ti božaš in umirjaš otroka
d. se delaš, da te ni in se umakneš

Tale situacija se je danes zgodila pri nas. Prvi impulz, ko sem slišala otroka jokati, je bil, da pridem zraven, pogledam, kaj se je zgodilo in umirim otroka. A zopet sem se spomnila ene pomembne lekcije, ki sem se je začela učiti že v prvih tednih po porodu: zaupaj svojemu moškemu.

Spomnim se tistih prvih dni po porodu, ko sva bili z dojenčico kot eno in sem jo nerada dajala drugim v naročje. Vsak dan, vsako uro, sva bili skupaj in se učili komunikacije, spoznavali sva se, hitro sva se tudi ujeli in kar dobro sem čutila, kaj potrebuje.

V tistem času sem naletela na en dober članek, ki je opisoval, kako moramo mame dovoliti možem, da se tudi oni povežejo z otrokom, kako jim moramo zaupati, dati čas in pustiti, da delajo napake, da kaj naredijo drugače od nas, da malo po svoje delajo z otrokom … s tem jim izkažemo spoštovanje in jim sploh damo možnost, da zgradijo odnos z otrokom.

Začutila sem, da je to res zelo pomembno in potem sem pazila na to, da bi moža vključevala v to novo družinsko klimo in mu dala mir pri tem, da se povezuje z otrokom – na svoj način. J Pa sem že v prvih tednih opazila, kako rada ga popravljam, mu razlagam, kako (in celo koliko časa) naj previja dojenčka, kako naj jo drži, kaj naj bi naredil, če joka, kako naj govori z njo, kako naj ji obleče …
Dokler si nisem nekega lepega dne rekla – ej, pa daj mir. In se odmaknila, ko je bil njun čas. Z nenehnim popravljanjem moškega ne naredim čisto nič pametnega. Ja, zmeniva se par osnovnih »pravil«, imava kakšno debato o vzgoji, drugače pa je odlično, da se z otrokom ukvarjava vsak po svoje! Če je na začetku malo zbegan in ne ve, kako naj ravna, mu prijazno pomagam, potem pa mu dam mir. Naj se uči, naj še on spoznava otroka. Zaupam mu, da zna. Zaupam mu, da zna po svoje!Tudi otrok naj se navadi na očeta, z njim bo imel drugačen odnos kot z mano in to je super!

Mi ženske, mame, smo tiste, ki očeta povabimo v odnos z otrokom. Še najboljše je, če to nežno in počasi počnemo že v nosečnosti. Mi smo tiste, ki očeta spodbujamo, spoštujemo in verjamemo vanj.
Verjamem, da si očetje želijo biti povezani z otrokom, ampak mogoče jim je včasih težko … najprej zato, ker smo mame že tako ali tako bolj povezane z otrokom. Potem pa še mame včasih mislimo, da samo mi najbolj popolno znamo ravnati z otrokom, in zato očetje lahko kar »izvisijo«. Če se potem, ko poskušajo vzpostavljati prve stike, še ves čas vmešavamo in jih popravljamo ali kritiziramo, jim s tem damo vedeti, da oni itak ne znajo, da smo mi boljše. (Če že kaj popravimo, to lahko storimo spoštljivo.) Tako se lahko hitro zgodi, da se izgubi zaupanje, oče in otrok pa ostaneta prikrajšana za to zanimivo iskanje skupnega jezika.

Ja, danes po tistem hčerkinem padcu sem izbrala odgovor D. Delala sem se, da me ni, otrok se je kmalu umiril, očetu pa sem dala možnost, da pokaže, kako je čudovit in sposoben!

Vsak dan se lahko učimo, da malce bolj zaupamo svojemu moškemu …


sobota, 6. januar 2018

V mojem notranjem svetu



V tihoti svojega razmišljanja zaznavam ves svoj notranji svet
kot seme,
po svoje majhen in neznaten,
obenem pa kipeč od  možnosti.


Kakor je majhno, sleherno seme nosi v sebi duha drevesa,
ki nekoč bo.
Sleherno seme ve,
kako se preobraziti v drevo,
ko pade na plodna tla,
vsrkava sokove, ki ga hranijo,
razrašča svoje vejevje in listje,
brsti v cvetove in sadove,
da lahko da, kar ima dati.


Te Bucayeve misli so me našle ob pravem času, ko ravno razmišljam o svojih sanjah, navdihih – o semenih, ki so v meni in čakajo, da zrastejo v mogočno drevo in dajo sad. In nastalo je moje razmišljanje … 



V mojem notranjem svetu je toliko semen!
Toliko semen čaka name.
Toliko potenciala, idej, navdihov, sanj.
Toliko bi lahko dala svetu …
V sanjah vidim obilje, ki me čaka, obilje, ki ga obljubljajo semena.

Ampak … to je zame nekaj novega, videti svoje darove in čutiti strast ob tem!
Sprašujem se in tako me je strah.
Bom zmogla in znala izpolniti svoje želje?
Bodo moja semena, moje ideje zrasle?
Zdi se mi, da sploh ne znam podpreti svojih sanj!  
Tako sem ranljiva, bojim se vseh napak in bolečine …
Kaj, če mi zopet spodleti? Tolikokrat sem že skrenila s poti, da ne vem več, kako naprej …

Vsak naslednji korak mi je neznan in nisem navajena zares živeti s svojo polno močjo.
Nikoli še nisem bila tu, kjer sem zdaj.
Učim se.
Navajena sem bila živeti tako, da bom drugim všeč.
Da bom čim bolj normalna.
Pridna.
Taka, kot se pričakuje. Da bodo rekli, da sem dobra.
Predvsem pa – da nikogar ne bom preveč vznemirjala.
Ker če sem posebna in če sem zares JAZ, potem vznemirjam, potem zbujam ljudi okrog sebe!
Ja, in potem pride strah – me bodo ljudje obsojali in zapuščali, če bom pokazala svojo pravo naravo?
In – ali se bom potem ustrašila sebe, svoje moči?

Dolgo je bil moj notranji svet sanj v popolni megli. Kot neraziskana zemlja, ki je čakala, da jo odkrijem in vzljubim. Nisem imela pojma, kdo sem, v čem sem posebna in česa si sploh želim. Zdaj počasi odkrivam vsa področja, kjer sem »čudna«, nenavadna, čudovita, posebna, pa tudi, kje sem šibka in potrebujem veliko podpore …

Zdaj se nočem več spraševati, ali bodo ljudje zadovoljni z mano. Bolj me zanima to: ali z delovanjem podpiram sebe ali ne? Ali s tem, kar počnem, podpiram življenje v sebi ali ne?

Veliko je semen, to zdaj vidim.
A čakajo, da se zemlja otopli.
Da neham biti tako zamrznjena.
Da odložim oklepe
se zmehčam
in postanem topla, obsijana od prijaznega sonca.
Da zaupam in začenjam verjeti, da je varno.
Varno je, da živim po svoje.
Ta svet ni tako nevaren kraj. Ljudje so večinoma prijazni in od marsikoga lahko sprejmem podporo.
Lahko si dovolim, da sem počasna in negotova.
Da sem malo čudna in posebna.
Nisem napačna.
Ne bom ostala sama in zapuščena, če bom taka, kot sem.


Tudi največje drevo je bilo nekoč seme.
In ker je tudi najmogočnejše drevo raslo zelo počasi …

… zato potrpežljivo gledam in spremljam svojo počasno rast.
Vsak dan posebej se trudim, da se ne kritiziram in obsojam, kajti to je strup za moje seme.
Hranim se z lepim, nežnim, dobrim.
Zaupam, da Stvarnik, ki me je z ljubeznijo ustvaril, ni pozabil name. Nisem njegova »napaka«.
Gleda me, navija zame!
Navija tudi zate in za vse ljudi!
Dal mi je take okoliščine, da bo mojih sadov veliko in bodo lepi, sočni in da bodo ljudem v veselje in zdravilo.

Učim se, da je varno dovoliti semenom, da rastejo.

Pa saj vem …



Ni se treba bati.

Kajti sleherno seme VE,
kako postati drevo.



Preberi celo Bucayevo zgodbo Sanje kot seme tukaj.

nedelja, 23. julij 2017

Ivan Minatti: Kako naj ti povrnem



KAKO NAJ TI POVRNEM, 
zemlja,
za milost, ki mi jo daješ:
za mavrično iskro sonca v kaplji rose,
za vonj pokošenih travnikov,
za žarenje zrelega ruja
po samotnih gmajnah,
za srebro zimskih noči?
Kako, neustavljivi zagon Življenja
za slast rasti in padcev, iskanja in zmote,
celo za strah pred Ničem?
Kako naj ti vrnem, zemlja,
za neizrekljivi občutek,
da Sem?
Da sem v sredici kamna, v listu na drevesu,
odsvit zvezde, dih v dihu vesolja?
Iščem besede zahvale,
preproste, vseobsegajoče,
ki jih razumejo trave in živali,
iščem besedo,
kakršno položi v usta samo smrt.

Ivan Minatti