KAKO NAJ TI POVRNEM,
zemlja,
za milost, ki mi jo daješ:
za milost, ki mi jo daješ:
za mavrično iskro sonca v kaplji rose,
za vonj pokošenih travnikov,
za žarenje zrelega ruja
po samotnih gmajnah,
za srebro zimskih noči?
za vonj pokošenih travnikov,
za žarenje zrelega ruja
po samotnih gmajnah,
za srebro zimskih noči?
Kako, neustavljivi zagon Življenja
za slast rasti in padcev, iskanja in
zmote,
celo za strah pred Ničem?
Kako naj ti vrnem, zemlja,
za neizrekljivi občutek,
da Sem?
Da sem v sredici kamna, v listu na
drevesu,
odsvit zvezde, dih v dihu vesolja?
Iščem besede zahvale,
preproste, vseobsegajoče,
ki jih razumejo trave in živali,
iščem besedo,
kakršno položi v usta samo smrt.
Ivan Minatti
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za komentar!