Ivan Minatti: Kako naj ti povrnem

KAKO NAJ TI POVRNEM, 

zemlja,
za milost, ki mi jo daješ:

za mavrično iskro sonca v kaplji rose,
za vonj pokošenih travnikov,
za žarenje zrelega ruja
po samotnih gmajnah,
za srebro zimskih noči?

Kako, neustavljivi zagon Življenja

za slast rasti in padcev, iskanja in zmote,

celo za strah pred Ničem?

Kako naj ti vrnem, zemlja,

za neizrekljivi občutek,

da Sem?

Da sem v sredici kamna, v listu na drevesu,

odsvit zvezde, dih v dihu vesolja?

Iščem besede zahvale,

preproste, vseobsegajoče,

ki jih razumejo trave in živali,

iščem besedo,

kakršno položi v usta samo smrt.

Ivan Minatti

 

Ivan Minatti: Šel bom

ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.

Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
- še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.

Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.