Podarim zapestnico

Drage ženske,

eni od vas bi rada podarila tako zapestnico ...

Zamisel o zapestnicah je nastala v zanimivem sodelovanju z Urško, ko sva se pripravljali na festival dojenja v Železnikih in sva udeleženkam festivala želeli nekaj podariti ... In sva prišli na dobro idejo :)

Pri izvedbi je pomagala Voleska, ki je naredila srčke, Urška pa jih je nato še prišila na čipkast trak.

Nastale so zares čudovite zapestnice z lepim sporočilom: Ženske smo močnejše, ko si pomagamo, se podpiramo, poslušamo in spoštujemo. V težkih trenutkih naj nam bo zapestnica v spomin na žensko moč in ljubečo žensko skupnost.

Če bi jo rada imela tudi ti, se javi v komentar. Nagrajenko izžrebam v petek, 18. 8.



avtorica fotografij: Urška Bernik z njenega bloga Kavica z mano.

Ivan Minatti: Kako naj ti povrnem

KAKO NAJ TI POVRNEM, 

zemlja,
za milost, ki mi jo daješ:

za mavrično iskro sonca v kaplji rose,
za vonj pokošenih travnikov,
za žarenje zrelega ruja
po samotnih gmajnah,
za srebro zimskih noči?

Kako, neustavljivi zagon Življenja

za slast rasti in padcev, iskanja in zmote,

celo za strah pred Ničem?

Kako naj ti vrnem, zemlja,

za neizrekljivi občutek,

da Sem?

Da sem v sredici kamna, v listu na drevesu,

odsvit zvezde, dih v dihu vesolja?

Iščem besede zahvale,

preproste, vseobsegajoče,

ki jih razumejo trave in živali,

iščem besedo,

kakršno položi v usta samo smrt.

Ivan Minatti

 

Bosa v gozdu

Gozd je še vedno moj najljubši kraj … in bo po mojem za vedno. 

Tisti mir, sveži vonj, zelenje, šumenje potočka, pokanje vejic pod nogami, brenčanje čebel … trava, mah, praprot, grmički, pa drevesa s svojo lepoto, modrostjo, umirjenostjo, dobro energijo. Ljubim gozd! 😊

Vsak obisk gozda je novo in posebno doživetje. V gozdu je lažje spustiti svoje misli in prižgati čutila ter naše razne senzorje za zaznavanje in povezovanje z naravo.

 

 »Rastline so živa bitja, senzitivna na vse, kar se dogaja okoli njih. So zelo občutljivi inštrumenti za merjenje človeških emocij. Vključijo se v naša energijska polja, jih hranijo in mi jim vračamo to energijo.« Marcel Vogel, kemik in raziskovalec magnetizma, optičnoelektričnih pojavov in tekočih kristalov

 

Danes sem spet šla v gozd. Iz čistega užitka! Na pol poti sem se spomnila, da je še veliko večji užitek, če hodim bosa. To je prav neverjetno, kakšno spremembo začutim, ko se sezujem in se noge dotaknejo zemlje. Res dober občutek! Seveda, če pa nas zemlja s svojo energijo prav zares zdravi …

 

»Starejši ljudje so zemljo oboževali. Sedeli so na tleh z občutkom, da so blizu nečemu višjemu. Koži je prijalo, da se dotika tal, zato so se pogosto sezuli in hodili bosi. Dotik z zemljo je bil blažilen, krepčilen in zdravilen.« Ota Kte, indijanski pisatelj in poglavar

Verjamete v moč stika z zemljo? Ste že slišali za ozemljevanje? 

Ozemljevanje je vedno bolj priznana oblika zdravljenja, ki temelji na stiku z zemeljsko naravno električno energijo. Zemlja je negativno nabita in ima na voljo neskončno veliko negativno nabitih prostih elektronov. Ko smo v stiku z zemljo z bosimi nogami, sedimo ali ležimo, prosti elektroni naravno stečejo s kraja, kjer jih je veliko (torej iz zemeljskih tal), tja, kjer jih primanjkuje (v človekovo telo). Električni potencial obeh se nekako po pol ure izravna, in to imenujemo ozemljitev.

Znanstveniki šele v zadnjem času raziskujejo in spoznavajo povezave med Zemljinimi tlemi in človekom ter velikanski pomen tega stika. Ugotovili so, da Zemljina električna energija ureja vibracije človekovega telesa, tako kot dirigent ohranja povezanost in ritem vsega orkestra.

Do zdaj je dokazano, da ozemljitev rešuje številne težave: odpravlja nespečnost, kronične bolečine različnega izvora, izčrpanost, posledice stresa, zmanjšuje strah, pomirja živčevje, uravnava izločanje hormonov, vzpostavlja naravne telesne ritme, redči kri, uravnava krvni tlak, lajša napetost v mišicah, pospešuje zdravilne procese, telo varuje pred vplivi elektromagnetnih polj številnih naprav, pospešuje regeneracijo po intenzivni športni dejavnosti, preprečuje prehitro staranje. 

Ljudje (razvite?!) zahodne civilizacije zelo potrebujemo stik z zemljo! V primerjavi z našimi predniki se je dotikamo zelo malo, veliko smo v zaprtih prostorih, obdani z računalniki, wi-fiji, obuti in oblečeni smo v umetne materiale … 

Zato se osvobodimo plastike na nogah, sezujmo še nogavice in stopimo na drago zemljo ter jo prosimo in dovolimo, da nas prizemlji, pomiri, pozdravi in osreči! :)

Boste poskusili?

Del besedila o ozemljevanju sem kopirala iz tega članka (priporočam, če koga zanima več!): http://www.aura.si/stik-z-zemljo-resuje-zdravje-ozemljevanje/

Hvala, ker berete moj blog. 💓

Tina

Čudenje

 foto: Andrej Tarfila

V Pavčkovi posthumni zbirki Domu in rodu sem prebrala tole ču-do-vi-to pesem.

Čudenje

Čudim se vsak dan znova.

Čudim se zjutraj svetlobi, prebujenemu drevesu, ptičji budnici.

Čudim se mravljam, kako spoštljivo drse po rosnih travah,

metuljema, ki ljubeče letata v paru nad njimi,

in samotnemu lazarju, ki steza anteni, da bi bolje zaznal novice dneva.

Čudim se deklici, hiteči po bližnjici k bogvekomu.

Čudim se fantu vrh skale, zmagovalcu vzpona, vidcu razsežnosti,

očaranemu častilcu lepega.

Čudim se vinogradniku, ki prek zadnjih zaplat snega hiti v vinograd

na rez in po srečo.

Čudim se ženi, ki daje otročka k prsim in nudi svetu prasliko najlepšega.

Čudim se potohodcu, ki hodi iz ene doline v drugo,

od enega hriba do drugega, od doseženega cilja k novemu in gredoč poje,

zdaj veselo in zdaj otožno, svojo popotno pesem.

Čudim se Jobu, trpinu, ki je, do zadnjega grenca preizkušen,

vzljubil svojo bolečino.

Čudim se večernemu soncu, ki v darežljivi lepoti umira.

Čudim se času, ki zabrisuje sledi ljudi v pesku,

na zemlji in kamnu in tudi v njih samih.

Čudim se samemu sebi. Čudim in se zahvaljujem vsem in vsemu, da se še čudim.

A bolj kot sebi in vsemu temu se čudim svoji deželi.

Tone Pavček

(Domu in rodu, Cankarjeva založba, 2015)

foto: Andrej Tarfila

Prešine me – človek, ki se čudi, je zares živ. Vsak dan se znova rodi. V sebi ohranja svežo mladost in otroško nedolžnost.

Čudenje/občudovanje ni namenjeno samo redkim izbrancem, ki »imajo vse« - zdravje, bogastvo, srečo. Vsi se znamo čuditi. V težkih obdobjih nam lahko pomaga prav čudenje. Zagledamo in dotaknemo se mogočnega drevesa, povohamo vrtnico, poslušamo otroka, ki se smeji iz srca … Doživimo olajšanje, povežemo se z naravo in z vsem, kar je.

Potem me prime, da bi na kratko napisala, kaj občudujem/čemu se čudim jaz …

Čudim se …

lepoti odpiranja cvetov

razkošju na vrtu

vsem zdravilnim rožicam, ki v sebi nosijo tako moč

vonju sveže pokošenih travnikov

sočutju živali

svobodi orla, ko zajadra nad mano

inteligenci čebel

vsem skrivnostim gozda

nenadnemu prihodu nevihte

nežnemu prehajanju letnih časov

tihi modrosti starih ljudi

moči rojevajoče ženske, ko se počuti varno

moči moškega, ko zmore biti ranljiv

nedolžnosti in pristnosti otrok

miru v telesu, ko si dam čas

toploti v telesu, ko si rečem in začutim, da sem dovolj dobra

.

.

.

Čudim se

občutku svežine, razkošja in prerojenja, kadar se čudim.

Gospod Pavček, tudi vam se čudim.

Tja čez mavrico vam kličem:

hvala za to pesem!

Čemu se čudiš ti?

Poglej okrog sebe, upočasni korak.

Vzemi si čas, da vidiš, okusiš, sprejmeš. Čas, da SI.

Podeli v komentarju

ali

prilepi povezavo do tvojega bloga, če boš napisala/napisal prispevek na to temo.

Zato, da vidimo vsi! :)

Zeloooo rada pa dobim tudi vaša sporočila, zato mi lahko pišete tudi na mail tina.trojar@gmail.com s svojim »seznamom čudenja« ali pa mi pišete kar tako. 😊💓

Lepe in občutene poletne dni vam želim …

foto: Tamara Bizjak