Čudenje

 foto: Andrej Tarfila

V Pavčkovi posthumni zbirki Domu in rodu sem prebrala tole ču-do-vi-to pesem.

Čudenje

Čudim se vsak dan znova.

Čudim se zjutraj svetlobi, prebujenemu drevesu, ptičji budnici.

Čudim se mravljam, kako spoštljivo drse po rosnih travah,

metuljema, ki ljubeče letata v paru nad njimi,

in samotnemu lazarju, ki steza anteni, da bi bolje zaznal novice dneva.

Čudim se deklici, hiteči po bližnjici k bogvekomu.

Čudim se fantu vrh skale, zmagovalcu vzpona, vidcu razsežnosti,

očaranemu častilcu lepega.

Čudim se vinogradniku, ki prek zadnjih zaplat snega hiti v vinograd

na rez in po srečo.

Čudim se ženi, ki daje otročka k prsim in nudi svetu prasliko najlepšega.

Čudim se potohodcu, ki hodi iz ene doline v drugo,

od enega hriba do drugega, od doseženega cilja k novemu in gredoč poje,

zdaj veselo in zdaj otožno, svojo popotno pesem.

Čudim se Jobu, trpinu, ki je, do zadnjega grenca preizkušen,

vzljubil svojo bolečino.

Čudim se večernemu soncu, ki v darežljivi lepoti umira.

Čudim se času, ki zabrisuje sledi ljudi v pesku,

na zemlji in kamnu in tudi v njih samih.

Čudim se samemu sebi. Čudim in se zahvaljujem vsem in vsemu, da se še čudim.

A bolj kot sebi in vsemu temu se čudim svoji deželi.

Tone Pavček

(Domu in rodu, Cankarjeva založba, 2015)

foto: Andrej Tarfila

Prešine me – človek, ki se čudi, je zares živ. Vsak dan se znova rodi. V sebi ohranja svežo mladost in otroško nedolžnost.

Čudenje/občudovanje ni namenjeno samo redkim izbrancem, ki »imajo vse« - zdravje, bogastvo, srečo. Vsi se znamo čuditi. V težkih obdobjih nam lahko pomaga prav čudenje. Zagledamo in dotaknemo se mogočnega drevesa, povohamo vrtnico, poslušamo otroka, ki se smeji iz srca … Doživimo olajšanje, povežemo se z naravo in z vsem, kar je.

Potem me prime, da bi na kratko napisala, kaj občudujem/čemu se čudim jaz …

Čudim se …

lepoti odpiranja cvetov

razkošju na vrtu

vsem zdravilnim rožicam, ki v sebi nosijo tako moč

vonju sveže pokošenih travnikov

sočutju živali

svobodi orla, ko zajadra nad mano

inteligenci čebel

vsem skrivnostim gozda

nenadnemu prihodu nevihte

nežnemu prehajanju letnih časov

tihi modrosti starih ljudi

moči rojevajoče ženske, ko se počuti varno

moči moškega, ko zmore biti ranljiv

nedolžnosti in pristnosti otrok

miru v telesu, ko si dam čas

toploti v telesu, ko si rečem in začutim, da sem dovolj dobra

.

.

.

Čudim se

občutku svežine, razkošja in prerojenja, kadar se čudim.

Gospod Pavček, tudi vam se čudim.

Tja čez mavrico vam kličem:

hvala za to pesem!

Čemu se čudiš ti?

Poglej okrog sebe, upočasni korak.

Vzemi si čas, da vidiš, okusiš, sprejmeš. Čas, da SI.

Podeli v komentarju

ali

prilepi povezavo do tvojega bloga, če boš napisala/napisal prispevek na to temo.

Zato, da vidimo vsi! :)

Zeloooo rada pa dobim tudi vaša sporočila, zato mi lahko pišete tudi na mail tina.trojar@gmail.com s svojim »seznamom čudenja« ali pa mi pišete kar tako. 😊💓

Lepe in občutene poletne dni vam želim …

foto: Tamara Bizjak