Podarim zapestnico

Drage ženske,

eni od vas bi rada podarila tako zapestnico ...

Zamisel o zapestnicah je nastala v zanimivem sodelovanju z Urško, ko sva se pripravljali na festival dojenja v Železnikih in sva udeleženkam festivala želeli nekaj podariti ... In sva prišli na dobro idejo :)

Pri izvedbi je pomagala Voleska, ki je naredila srčke, Urška pa jih je nato še prišila na čipkast trak.

Nastale so zares čudovite zapestnice z lepim sporočilom: Ženske smo močnejše, ko si pomagamo, se podpiramo, poslušamo in spoštujemo. V težkih trenutkih naj nam bo zapestnica v spomin na žensko moč in ljubečo žensko skupnost.

Če bi jo rada imela tudi ti, se javi v komentar. Nagrajenko izžrebam v petek, 18. 8.



avtorica fotografij: Urška Bernik z njenega bloga Kavica z mano.

Pleši, ženska!

Občutenje svoje ženskosti je zame že dolgo največji vir moči, veselja in navdiha. Odkar zavestno negujem sebe ter spremljam svoj menstrualni cikel in poznam njegov globlji pomen, je vse skupaj še lažje, lepše, je čudežno. 

Hitro se zgodi, predvsem nam, mamam, da pozabimo nase, na svojo ženskost. Cel dan (in še ponoči!) skrbimo za otroke, jim kuhamo, pospravljamo in delamo še cel kup drugih stvari. Ne pozabimo na to, da nismo samo mame, smo ženske, ki moramo najprej poskrbeti zase, da bomo potem lahko skrbele za druge! 

Zato vsak dan znova negujmo svojo ženskost … 

Zame je najlepši način, da najdem stik s sabo - ples. Ples je moje zdravilo, varen pristan, je moje veselje, užitek, moč in svoboda. Ko plešem, sem res lahko JAZ. Plešem lahko kadarkoli - če sem jezna, vesela, žalostna, utrujena (in še vse vmes :)).

Pleše lahko vsaka ženska in za dober ples niso pomembni pravilni koraki, ker ne obstajajo, ni pomembna oblika telesa, ne starost, ne stopnja izobrazbe. :) Dobra glasba in malo prostora, to je vse, kar rabimo. Preprosto, kajne?

Preko plesa lahko tudi spoznavamo sebe, potrebe svojega telesa in se začnemo čutiti kot krasne ženske. (In ko bomo enkrat globoko cenile sebe, tudi ne bomo imele potrebe, da bi se posmehovale drugim …) Uživamo v svoji lepoti in čutimo, kako nas vse podpira …

Dajmo sram na stran in se prepustimo svoji divji duši! Naj nas vsaj za hip ne vodi le glava, temveč naši občutki, telo, duša.

Zapleši, ženska, in za trenutek pozabi na vse drugo!

Potopi se v svoje telo …

Kako se hoče zibati tvoja medenica, kako se bo premaknila glava, vrat, roke? Mogoče že dolgo čakajo, da bi se osvobodili gibov, ki jih že leta delaš na vedno isti način.

Pleši, ne boj se svoje moči!

Pozabi na to, kdo si in kakšna si … med plesom si lahko kakršnakoli.

Pozabi na to, ali izgledaš primerno ali ne … pleši po svoje. Naj te ne bo sram izraziti sebe.

Pleši, ženska.

Čutiš, kako si živa, lepa, zanimiva, kako si posebna in ustvarjalna?

Krasna si in skrivnostna. 

Veš, da si svet želi videti tvojo luč in tvojo enkratnost?

Pleši, ženska.

Moč v njenih bokih

Danes bi z vami rada delila par misli o ženskem telesu in lepoti. In sicer iz knjige, ki jo prebiram že dolgo in ki bi jo najrajši kar CELO citirala, ker mi je tako zelo všeč. To je knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi.

»Bilo mi je nekaj čez dvajset let, ko sta me zaznamovali dve prelomni doživetji, nasprotni vsemu, kar so me dotlej naučili o telesu. Med enotedenskim seminarjem, namenjenim izključno ženskam, sem neke noči ob ognju v bližini toplega vrelca zagledala golo žensko kakih petintridesetih let; njene dojke so bile izpraznjene od dojenja, trebuh brazdast od rojevanja. Bila sem zelo mlada in spominjam se, da mi je bilo hudo zaradi poškodb na njeni svetli, tanki koži. Nekdo je potresaval maracas in tolkel na bobne in zaplesala je, njeni lasje, njene dojke, koža, udje so se gibali v različne smeri. Kako lepa je bila, kako živa. Njena milina mi je segla v srce. Dotlej sem se vedno nasmehnila ob izrazu »ogenj v ženskih ledjih«. Toda tiste noči sem ga videla. Videla sem moč v njenih bokih. Videla sem, kar so me naučili ignorirati, moč ženskega telesa, ko je oživljeno od znotraj. Skoraj tri desetletja pozneje jo še zmeraj vidim, kako pleše v noči, in moč telesa me še zmeraj osuplja.«

(Clarissa Pinkola Estes: Ženske, ki tečejo z volkovi)

A ni dobro prebrati nekaj tako … osvobajajočega?

Veste, kaj mi je najlepše, ko opazujem različne ženske? Prav to – ko opazim »moč v njenih bokih« Ja, to se vidi! Ko vidim, da je ženska oživljena od znotraj … In ko spoznam, da sploh ni važno, ali ima celulit ali strije ali pa kaj drugega, važna je tista moč, ki se je zaveda, plamen, ki te očara. Taka ženska je kot magnet, lahko bi kar obstal in gledal … Na njej je nekaj tako lepega, pa ne zato, ker ima popoln videz in obleke, ampak zaradi njenega notranjega ognja. In ta ogenj se širi in razširi še v kakšno drugo žensko, da še ona v sebi začuti lepoto in moč!

  

»Kulturna moč telesa je njegova lepota, toda moč v telesu je redka, kajti povečini jo odženemo z mučenjem mesa ali zadrego zaradi njega.« (Clarissa Pinkola Estes)

Kolikokrat si/sem bila že v zadregi zaradi svojega telesa? V preteklih letih velikokrat, vedno sem našla nekaj pri sebi, kar bi bilo za »popraviti«. Zdaj vedno manjkrat ...

V želji, da bi ustrezale lepotnim idealom, včasih res mučimo telo, pozabimo pa na to, da naše telo čuti … Se lahko veselo premika, pleše, skače, je v njem radost? 

Se kdaj z ljubeznijo dotaknemo sebe? 

Najbrž bi lahko vsak dan našle nekaj, kar bi bilo na sebi potrebno popraviti ali spremeniti, kajne? Kaj pa, če se pogledamo v ogledalo in si rečemo: Vau, to sem jaz in počasi bom vzljubila svoje telo, takšno, kakršno mi je bilo podarjeno.

Ni treba, da se poskušamo polepšati. Važno je, da negujemo, kar smo, ker je lepota že tu. (Alenka Rebula)

Spregovorimo o sebi iskreno in pogumno

Jutri bo minilo točno pet mesecev, odkar sem postala mami! :)

Če dobro pomislim, sem v materinstvo vstopila kar samozavestno in pripravljena na nove izzive. Veliko zaslugo imajo pri tem pogumne ženske, mame, s katerimi sem se pogovarjala in ki so bile pripravljene iskreno spregovoriti o svojem doživljanju materinstva, tudi o žalosti in neuspehih, ki so jih doživljale v prvih mesecih po porodu.

Vedela sem, da po porodu lahko pride do spremembe v odnosu med nama z Urošem, da bom lahko utrujena, da bodo hormoni poskakovali in povzročali nihanje razpoloženja. Tudi o dojenju sem marsikaj preštudirala, da je bilo potem lažje.

A na vse se pač ne moreš pripraviti. Sprejeti sem morala drugačno, materinsko življenje in v teh petih mesecih sem se tudi že kaj naučila.
Na primer, da je lahko največji projekt v celem dnevu skuhati kosilo, še večji pa ga v miru pojesti. :) :) Pa na to, da uspavanje otroka ne traja pet minut, ampak lahko tudi dve uri. Da novorojenček rabi samo mamico, veliiiiko mamice (oziroma natančneje njene dojke, hehe :D), in to točno takrat, ko želi. Ne čez pol ure, takoj. :)

V eni noči, teden dni po porodu, ko sem bila res utrujena in Anika ni in ni zaspala, sem se zjokala. To je to, kar sem hotela? V čem je zdaj čar materinstva?? A bo to vedno tako? Kako je možno, da sem devet mesecev komaj čakala, da bom stiskala in objemala svojega otroka, zdaj pa takole?

Dobro, da sem vedela, da po rojstvu lahko pridejo tudi zelo težki trenutki. In da nisem edina, ki občuti kaj takega. Z dobro podporo bližnjih je bilo kmalu lažje in ko zdaj pogledam nazaj na pretekle mesece, so mi ostali v spominu predvsem zelo lepi trenutki. Vsi majhni napredki, vsak srčkan nasmeh moje deklice – vse to me je in me še vedno navdaja s ponosom in veseljem.

Ženske se med sabo lahko zelo podpiramo in si pomagamo. Tako, da spregovorimo o svojem življenju, o svojem veselju in o svojih bolečinah. Iskreno in pogumno. In namesto da tekmujemo, katera bo lepša in boljša, si raje podajmo roke in vsem nam bo lažje.