Na nedeljsko
popoldne sva s hčerko sami, ljubi možek dela. Naši vikendi zaradi njegovega
dela večinoma niso družinski. Včasih se zaradi tega jezim, se smilim sama sebi,
a na koncu ugotovim, da je najbolj pametno, da se sprijaznim, prilagodim in si
zato vikende naredim lepe.
In najine.
… Počasi se
popoldne preveša v večer, pogledam na uro in si že zaželim samote, ko bo hčerka
zaspala in bom imela čas za svojo dušo. Poslušala bom glasbo, plesala bom, brala
…
Moje razmišljanje prekine glasen »bum« in jok. Hčerka pade, udari se v glavo.
Pridem k njej, objamem, pobožam, popiham mini buško, potolažim. Je že dobro. Vstanem, hitim nazaj proti
kuhinji in v hipu se z mezincem na nogi udarim v rob kavča. Aauuuuuu!!,
zarjovem. Izza kavča se zasliši glasen smeh, ki kar ne pojenja. Hčerka koraka
proti meni s širokim nasmeškom. Smešna se ji zdim, ko se po tleh valjam od
bolečine. Začnem se smejati še jaz. Je že
dobro.
Na radiu se
zasliši pesem. O o o Lili!! Dvignem mojo miško, »dala si mi ruku, makovi su cvali, i bili smo sretni a još tako mali. O
o o Lili!« pojem naglas in pleševa in pleševa, da se še bolj smejiva.
Pomislim na
najina udarca, na jok in na smeh in na srečo, da je v moje življenje prišel ta
mali čudež.
Deklica moja, v isti minuti, ko ti jaz dajem tolažbo, mi ti vrneš s
tvojim smehom iz srca. Da me zadane v srce. 💓
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za komentar!