Kako se je vse skupaj začelo in kako je Ronja dobila ime

"Pomislite v okviru skorajšnjega prihoda duše na zemljo. Skoraj nihče od nas na zemlji ni bil načrtovan. Večinoma smo bili veliko presenečenje za nekoga, ki ni bil povsem "pripravljen". Verjetno je večina od nas, preden smo nenadoma prišli na zemljo, zagledala drobno odprtino, vrzel v sončnem vzhodu sveta pod seboj, in skočili smo skoznjo. Izkoristili smo priložnost, da nam bo mogoče dano telo, ki bo preživelo in se rodilo na zemlji. Nedvomno smo bili vihrave, odločne in navdušene dušice.

Človeška bitja pogosto zaznajo to živahno življenje dušice, ki se poskuša prebiti. Nekateri začutijo nekakšno lebdenje ob sebi, še ne docela manifestirano, ob spočetju na primer. Kajti marsikatera vez se nekako stke, preden vidimo dejanskega otroka, skrivnostna in otipljiva vez, vtkana v rdečo kri, in nekakšen nenaden oster spomin ali bežen uvid v večnost skozi materin srčni utrip.

Kulture redko omenjajo te in druge skrivnostne dejavnike nosečnosti in nege otrok, kot da bi bila nosečnost zgolj stvar biologije. Pa ni. Veliko bolj je vstop v veliko skrivnost, v kateri se nova zavest trudi predreti številne ravni."

iz knjige Odveži močno žensko, Clarissa Pinkola Estes

Ja … Vse se je začelo s tem občutkom »lebdenja živahne dušice ob sebi« in z metuljčki – s tistimi v trebuhu in z enim ta pravim.

Točno se spomnim občutkov, ko se mi je zdelo, da v moje/naše življenje želi priti nov otročiček. Malo sem bila začudena in veliko sem se upirala. :)

Kljub uporu so se v srcu občutki lepega pričakovanja in ljubezni do novega bitja samo stopnjevali. Spomnim se tudi občutka metuljčkov v trebuhu, ko sem se tuširala in sem se v enem trenutku kar ozrla naokrog, ker je bila tista »živahna dušica« tako blizu!

Potem me je sredi sončnega junijskega dne obiskal nenavadno velik metulj črno-modre barve. Takega nisem videla še nikoli prej – niti tako velikega niti takih barv. Kar je bilo še bolj nenavadno, je to, da je sredi belega dne, medtem ko sem kuhala, Anika in Uroš pa sta se igrala pred hišo, priletel naravnost v dnevno sobo in se usedel na okno. Šla sem čisto zraven njega, dolgo sem bila tam in ni se ustrašil.

Prav kmalu sem se »prebudila« … "Oo, a si to ti … otrok? Je to znak ...si to ti ...? Ooo… jaa!" Kar gledala sem in sem vedela. Enostavno vedela sem. Ampak še vedno sem se upirala. :D

Potem sem šla nazaj kuhat … metulj pa je še kar en čas ostal tam.

Ja, čeprav sem dobivala znake, da prihaja otrok, sem se temu upirala. Zakaj? Za mano je bilo težko obdobje in počutila sem se šibko, nesposobno, s polno strahov, brez denarja, brez dela … Strah me je bilo vseh pregledov v nosečnosti, jemanja krvi, siljenja in drezanja vame in v otroka … brrr. Niti približno si nisem predstavljala, kako bi lahko ponovno šla čez vse to!

A življenje ve, kaj dela in če se še tako trudimo, stvari grejo po svoje, mimo našega nadzora. Um in strahovi niso najmočnejši, v življenju obstajajo sile, močnejše od zgodb v naših glavah. Obstaja tudi srce in obstaja modrost, ki nas ves čas ljubeče vodi ...

Kar je v bistvu najlepša stvar v življenju. :)

No … in zasukalo se je mimo mojega nadzora.

Ronja je bila pripravljena na Življenje!!! "Ker se mami tako upira, smo ji zmedli menstrualni ciklus, hihi, to bo presenečenje, izkoristiti moram priložnost, prihajam!" je vriskala. No, nisem je tako zares slišala, a vem …

Tako je bilo namenjeno.

---

Verjamem, da si otroci sami izberejo ime.

Res sem si želela, da bi ime prepoznala, da bi ta moj čudežen otrok nosil ime, ki bi mu res pasalo.

Nisem bila prepričana niti o spolu, zdelo pa se mi je, da bo punčka.

Velikokrat sem se spraševala, kako čutim otroka – kakšen je, kakšna je? Rekla sem ji, naj mi kar sporoči ime, naj dobim jasen znak, da bom zagotovo vedela, da je to njeno ime, ki si ga želi.

Sama nisem imela nobene posebne ideje. Nekajkrat sem šla čez razne sezname, a mi nobeno ni padlo v oko. Le to sem čutila, da ji ne bi pasalo preveč nežno ime, ampak nekaj bolj divjega … kakšen R mora imeti, sem si mislila.

Potem pa je prišla ena nedelja, ko je bil zvečer na TV-ju šov Slovenija ima talent in Uroš me je povabil na kavč, da bi skupaj gledala.

Še dobro se spomnim, da mi ni bilo ravno do tega, saj se mi je zdelo škoda mojega prostega časa za gledanje šova, še posebej zaradi tistih nadležnih reklam … 

Pa sem se vseeno uležala zraven in kmalu je bila na vrsti tričlanska družinica, ki se je predstavila z izvirnim talentom – s stropa so se spuščali po nekih dolgih svilenih trakovih ... Nastopala je tudi zelo prisrčna punčka, ki je na koncu točke izvedla drzen, hiter, pogumen skok oz. zavrtljaj, se pognala proti tlem in – baam – sunkovito pristala na tleh.

Kamera jo je pokazala čisto od blizu.

Imela je rjave lase, žareč pogled in nasmeh do ušes …

in pokazalo se je njeno ime – RONJA.

»Aaaaaaa, Ronja! Ronja! Uroš, Ronja! To je to! Jaaa! Kok lepo ime. Kaj pa če bi bla res Ronja?«

V tistem sem vedela, da je to to.

Drzna, divja, pogumna, nasmejana deklica. To je Ronja.

Moja razbojniška hči!

foto: Urška Bernik

Jaz tebi tolažbo, ti meni smeh

Na nedeljsko popoldne sva s hčerko sami, ljubi možek dela. Naši vikendi zaradi njegovega dela večinoma niso družinski. Včasih se zaradi tega jezim, se smilim sama sebi, a na koncu ugotovim, da je najbolj pametno, da se sprijaznim, prilagodim in si zato vikende naredim lepe. 

In najine. 

… Počasi se popoldne preveša v večer, pogledam na uro in si že zaželim samote, ko bo hčerka zaspala in bom imela čas za svojo dušo. Poslušala bom glasbo, plesala bom, brala … 

Moje razmišljanje prekine glasen »bum« in jok. Hčerka pade, udari se v glavo. Pridem k njej, objamem, pobožam, popiham mini buško, potolažim. Je že dobro. Vstanem, hitim nazaj proti kuhinji in v hipu se z mezincem na nogi udarim v rob kavča. Aauuuuuu!!, zarjovem. Izza kavča se zasliši glasen smeh, ki kar ne pojenja. Hčerka koraka proti meni s širokim nasmeškom. Smešna se ji zdim, ko se po tleh valjam od bolečine. Začnem se smejati še jaz. Je že dobro.

Na radiu se zasliši pesem. O o o Lili!! Dvignem mojo miško, »dala si mi ruku, makovi su cvali, i bili smo sretni a još tako mali. O o o Lili!« pojem naglas in pleševa in pleševa, da se še bolj smejiva.

 

Pomislim na najina udarca, na jok in na smeh in na srečo, da je v moje življenje prišel ta mali čudež. 

Deklica moja, v isti minuti, ko ti jaz dajem tolažbo, mi ti vrneš s tvojim smehom iz srca. Da me zadane v srce. 💓

Preboleti je treba

Preboleti je treba

tujost tujcev –

čeprav so tvojega rodu

in tvoje krvi.

Treba je,

da ne umre volja.

Preboleti je treba

prezir prezirljivih –

četudi si jim blizu.

Treba je,

da se ne načne upanje.

Preboleti je treba

še sebe –

kakršen si,

pa ne bi hotel biti.

Treba je naprej,

zaradi žejne rože,

lačne ptice,

otroškega joka.

Šele ko tega ne bi bilo,

bi smel sesti

in obupati.

Neža Maurer

 

V nasadu sivke sem prebolevala sebe. :) :) :)

Resnična lepota

Tokrat je zapis na blog prispevala sestra Urška. Preberite, kaj nam ima povedati o telesu ženske po porodu in o resnični lepoti vseh nas.

- - -

Pred kratkim sem na facebooku napisala komentar pod fotografijo neke nosečnice, povezava pa nas vodi do njenih fotografij po porodu in komentarja, da »na njenem telesu pa sploh ni videti, da bi rodila«. Moj komentar je »všečkalo« kar nekaj ljudi, česar sem iskreno vesela. Pa ne zaradi slave, ampak zaradi več razlogov.

Prvi je vsekakor ta, da sem prav ponosna nase, da sem se izpostavila. Na družbenih omrežjih pogosto opazim kaj za svoje pojme spornega, a sem vedno tiho. Grem mimo in si mislim svoje. Bojim se, da me bodo ostali »napadli«, ali pa se mi enostavno zdi, da s svojim komentarjem ne bom dosegla ničesar pametnega. A tokrat nisem šla mirno mimo tiste objave. Spoznala sem, da če samo sama pri sebi tiho godrnjam, ne bom dosegla in spremenila prav ničesar. Zbrala sem svoje misli, jih ubesedila in objavila. In ugotovila, da pravzaprav imam moč, da kaj dosežem! To, da me je podprlo nekaj več kot 200 ljudi, je zame velik dosežek. :) Ne želim zveneti prevzetno, rada bi povedala le to, da štejejo še tako drobne stvari.

Še bolj pa sem vesela samega dejstva, da se z vsebino mojega komentarja strinja toliko ljudi! V njem sem zapisala:

»Ženska, ki je pravkar rodila, je lepa, ker je mama in ker je šla skozi potovanje, v katerem se je tudi sama (pre)rodila. Ne glede na to, ali ima trebuh poln strij, 30 kilogramov "preveč" (kdo določa kaj je preveč, premalo ali podobne neumnosti?), še vedno je lepa. Vsaka ženska je lepa. Škoda, da smo tako omejene in vidimo le zunanjo lepoto ... Še dobro, da njen sinko zna pogledati globlje in videti, kaj je resnično lepega pri njegovi mamici. ♥ «

Verjemite, trajalo je kar nekaj časa, da sem spisala dovolj spoštljiv komentar. Pa ne da ne bi bila spoštljiva do ženske na sliki (novopečena mamica je videti res dobro, samo upam lahko, da se tako tudi dejansko počuti), zmotilo me je dejstvo, da smo ljudje tako zelo mahnjeni samo na to, kar se vidi na zunaj, kar pa je zadnja stvar, kar bi nas moralo zanimati glede ženske po porodu.

Skušala sem se spomniti, kakšna sem bila sama videti po porodu. Oblečena sem bila v udobna oblačila, sicer pa za svoj videz nisem skrbela. A dobro se spomnim tistih prvih dni, ko sem se kdaj pogledala v ogledalo in si rekla: »Zdaj si mama«, in na svojem obrazu sem opazila toliko lepega. Moje oči so pripovedovale globoko notranjo lepoto. 

In tega si tako zelo srčno želim: da bi vse ženske in vsi moški tega sveta znali videti svojo resnično lepoto najprej v sebi, potem pa še v vseh ostalih. Da bi spoznali, da smo točno taki, kot smo, najlepša verzija samih sebe. Da se nam ni treba spreminjati in popravljati, da bi ustrezali nekim okvirjem. Preveč smo dragoceni za kaj takega.

 Urška

Začuti, otrok

Začuti, otrok, da te ljubim,

tvoje pšenične laske, nepočesane,

in tvoja lička, jabolka rdeča,

in tvoje besede nerazumljive,

ki se utrinjajo, zvezde neznanega kozmosa.

Začuti, otrok, da te ljubim.

Sklanjam se k tebi, da v tvoje oči

gledam; njih mehko smehljanje,

da v tvoja rdeča lička okrogla

strmim, ki so kakor razcvela

jabolka.

Čuj, da se sklonim nad te

(sklanjanje rože k roži,

drevesa k drevesu),

in da poljubim te na laske

te nepočesane.

~ Srečko Kosovel

foto: Tamara Bizjak