V začetku tedna
me je ujela trebušna viroza. O jej, to mi je bilo vedno zares mučno. Slabost, celonočno
druženje z WC školjko … in tako naprej. Saj veste, kako to gre. :) In potem, ko sem že mislila, da je
minilo, mi je bilo še kar cel dan slabo. Počasi se je vendarle obrnilo na
bolje.
Že od nekdaj mi
je bilo zanimivo, s kakšno previdnostjo in rahločutnostjo sem potem pojedla
nekaj prvih obrokov po bolezni. Vsak požirek vode sem nežno pospremila v
želodec in vsak grižljaj sem najprej skrbno izbrala, nato pozorno prežvečila,
opazovala, kako se bo odzval želodec, poslušala svoje občutke. Poslušala svoje
telo. Ja. Poslušala svoje telo!
To se je zgodilo
tudi tokrat. Razdražen želodec seveda ni želel hitenja, grobosti in basanja s
hrano. Spet sem se vrnila k nežnosti do sebe … Vesela sem, da sem slišala ta
klic telesa in spet začutila, kako je dobrodejno, kadar sem do sebe nežna. Kako
se telo hvaležno odzove, ko mu dam priložnost in mu prisluhnem ter ga spoštujem.
Vsak dan bi bila
rada prijazna in nežna do sebe. Ne samo en dan po trebušni virozi. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za komentar!