Veter in notranja moč

Na vetrovni večer sem se stiskala pod dekico in začela sem razmišljati – najprej o moči v bližnjih drevesih, za katera sem upala, da zdržijo ves pritisk vetra, potem pa sem razmišljala tudi o moči in stabilnosti v nas, ljudeh … 

Zdi se mi, da je bilo letošnje leto za precej ljudi kar izzivalno. Mah, kaj izzivalno. Težko za znoret! 😄 Današnji čas veliko zahteva od nas, prečistiti se moramo veliko slabih energij in vzorcev, ki smo jih podedovali ali pa ki so nam bili privzgojeni in nam ne služijo več, zaradi katerih smo utrujeni in nestabilni ter rušijo mostove med nami, namesto da bi jih gradili. V družbi vidim veliko napetosti, negotovosti, veliko potlačenih čustev v nas, ki zdaj kar bruhajo na plano, kot kakšni vulkani. Veliko ljudi ugotavlja, da so temelji, na katerih živijo in gradijo odnose, slabi in ne zdržijo več. In vse to lahko zelo boli! Predvsem pa je zelo težko, če imaš občutek, da si v tem procesu sam in si ne znaš/zmoreš/ne upaš poiskati pomoči.

Včasih se mi zdi, da smo se kot družba znašli v vrtincu drugačnih, močnejših energij in da če bi jih radi zdržali in v njih uživali, se moramo notranje okrepiti. 

Zato velikokrat razmišljam o notranji moči. To je eno tako moje področje, ki tudi še potrebuje veliko nege, a me izjemno navdihuje. Kako živeti tako, da te ne vrže iz tira vsaka sapica? Kako biti notranje močna, a zunaj mehka in nežna? Kako držati svojo smer in kako ustvarjati pogumno in izživeti svoje potenciale? 

Pri sebi sem ugotovila, da notranja moč ni v tem, da si neranljiv, da se z vsemi močmi trudiš biti pogumen, močen, srečen in da se delaš, da ti nobena stvar ne pride do živega. Notranja moč tudi ni to, da si postaviš nek »sveti ideal«, kakšen bi želel biti ali kakšne si želiš imeti odnose z bližnjimi in potem temu slediš. Ne. 

Velika moč je pravzaprav v tem, da si upaš biti ranljiv, mehek, čuteč. Da si to ranljivost upaš tudi izraziti. Moč je v tem, da si upaš videti, spoznati in sprejeti vse to, kar zares si. In kar zares čutiš. V vsakem trenutku. 

Moč se začne prebujati, ko začneš počasi, z veliko mero potrpežljivosti in ljubezni do sebe ozaveščati vse sile, ki so v tebi. Od tistih najlepših, do najbolj temnih in razdiralnih. Vse je potrebno pogledati, sprejeti in objeti. Ko jih poznaš, jih lahko tudi bolj zavestno izbiraš.

Ugotovila sem, da moč krepiš tudi s tem, da si upaš zdržati z vsemi čustvi, ki se porajajo v tebi, v telesu. Velikokrat se ljudje raje zamotimo z delom/duhovnostjo/alkoholom/hrano itd., samo da ne bi čutili, kar čutimo. Samo da ne bi poslušali, kakšno resnico nam pripoveduje telo. Ker telo VEDNO govori resnico. Zato je nekaj velikega, če nam uspe, da začutimo svojo bolečino in ne zbežimo iz svojega telesa, se ne zapuščamo, ampak zdržimo z bolečim čustvom in smo samo prisotni …

Naša čustva naj bi bila pretočna in »v gibanju«, to pomeni, da jih ne potlačimo, tako da nekje v telesu obstojijo, ampak da jih znamo izraziti, izjokati ... Tako energija v telesu lahko živahno teče in tudi to prinese moč.

Življenje nas z močnim vetrom ljubezni kliče, da bi živeli resnico!  Zelo si želim, da bi prišli lepši časi za vse nas, ko bomo sprejeli svoje šibkosti in krepili vse dobro v nas in se potem na tak način povezovali med sabo – tako nas ne bo podrl noben veter. 😉