V prejšnjem tednu sem si dovolila čutiti globoko žalost. Na koncu sem videla,
kako je lahko žalost zdravilna in koliko lepega lahko prinese. Doživela
sem katarzo, očiščenje, prebrazbo.
Večkrat ko
opazujem ljudi, čutim ogromno žalosti. Če bi samo gledala, je morda
ne bi nikoli opazila. Skriva se za hitenjem, ponarejenimi nasmeški, tudi v jezi,
sovražnosti in razdražljivosti, v žalostnih očeh in utrujenih telesih …
Zato sem napisala nekaj za vse osamljene žalostne duše.
Dragi človek
Ko pride čas
žalosti, se ji prepusti. Začuti jo z vsako celico svojega telesa. V redu je, da
je tukaj, ne boj se.
Prinesla ti bo
ozdravljenje. Sprejmi jo.
Sprejmi se s
tem, da včasih ne zmoreš videti lepote narave, drugih ali sebe.
Dihaj, jokaj, če
tako čutiš, počivaj, pusti telesu, da žaluje.
V žalosti je
človek tako lep, ranljiv in v resnici močen.
V redu je biti
žalosten.
Ko je najbolj
hudo, najdi vsaj enega človeka, angela
na tem svetu, ki ti bo dovolil, da si žalosten. Samo čutil bo in molčal. Ne bo
dajal nasvetov za pozitivne misli in ne bo se ustrašil tvoje žalosti in nemoči.
Potrebuješ sočutnega spremljevalca na tvoji poti v ozdravljenje.
Zaupaj, da te
vedno vodi neskončna modrost.
Ko si bo celo tvoje
bitje v žalosti odpočilo, se boš počutil lažjega. Odpadlo bo breme in pokazali
se bodo prvi sončni žarki, ki se jih boš iz srca razveselil. Imel boš voljo za nov majhen korak.
Od zdaj naprej
boš z vsemi bitji tega sveta povezan na nov, globlji način. Prepoznal boš
trpljenje drugih, sočuten boš tudi do ljudi, ki jih včasih težko razumeš, do
bližnjih in vseh, ki so po navadi v družbi deležni obsojanja.
Ker si si
dovolil biti resničen, boš zato močnejši kot si bil prej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za komentar!