Tale moja slika je verjetno ena »najslabših«, kar sem jih kdaj objavila.
Po družbenih kriterijih sem na fotki najbrž daleč stran od lepotnega
ideala. Včeraj zvečer sem jo delila na instagramu in spodaj pripisala:»Ponavadi na instagram dajem(o) lepe fotke. Včasih pride moment, ko sem prav sita te popolnosti na vsakem koraku. … Ležim na kavču v raztegnjeni trenirki, z najbolj mastnimi lasmi, še zakurt moram, da se bom sploh lahko umila. Pa še lačna sem. Oh, to realno življenje.«
Ne vem, kako je pri vas, ampak mene taki realni življenjski utrinki prav sprostijo! 
Zase lahko rečem, da se dolgo sploh nisem zavedala, kako me to predstavljanje samo srečnih trenutkov obremenjuje … lepi avtomobili, čista bela stanovanja … jaz pa s starim avtom brez klime, pohištvom starim 30 let + itd. Pa ta občutek o pomanjkanju materialnih stvari še ni tako moteč, veliko huje je živeti z občutkom, da si edini, ki ne zna biti ves čas srečen, ki ne zna ves čas uživati z družino … Seveda je to napačno prepričanje, ki se je čisto potiho, nezavedno oblikovalo v meni. Doživljala sem pritisk – tak tih, ki je precej grozen, dokler ga ne ozavestiš. Vsi drugi so zadovoljni, mirni, jaz pa ostajam sama nekje na robu, odrinjena iz te presrečne družbe, edina z nekimi »nerešljivimi« stiskami … Večali so se občutki krivde - občutki, da sem napačna, nesposobna in da nikamor ne pripadam.
Tako sem živela nekaj časa, dokler nisem začela odkrivati, da živim v zelo zgrešenih predstavah, zaradi katerih sem bila osamljena. Bolj kot sem si upala biti resnična v odnosih z drugimi, bolj sem odkrivala, da sploh nisem edina, ki tako čuti. Nisem edina, ki je včasih na dnu! Nisem edina, ki išče rešitve, ki ji je včasih težko in ki potrebuje podporo! Oh, kje pa!
Ravno pristni odnosi z ljudmi so mi dali velik vpogled v resničnost in v to, da smo prav zares vsi »bratje in sestre«. Nihče od nas ni vreden več in nihče vreden manj. Enako smo vredni in enako pomembni. Vsi smo na tem svetu, da rastemo, spoznavamo sebe in druge, se učimo, sanjamo in hrepenimo.
Srečujmo se v zavedanju, da smo med seboj povezani veliko bolj, kot si predstavljamo in da smo zato drug drugemu lahko neizmerno bogastvo!
Zase lahko rečem, da se dolgo sploh nisem zavedala, kako me to predstavljanje samo srečnih trenutkov obremenjuje … lepi avtomobili, čista bela stanovanja … jaz pa s starim avtom brez klime, pohištvom starim 30 let + itd. Pa ta občutek o pomanjkanju materialnih stvari še ni tako moteč, veliko huje je živeti z občutkom, da si edini, ki ne zna biti ves čas srečen, ki ne zna ves čas uživati z družino … Seveda je to napačno prepričanje, ki se je čisto potiho, nezavedno oblikovalo v meni. Doživljala sem pritisk – tak tih, ki je precej grozen, dokler ga ne ozavestiš. Vsi drugi so zadovoljni, mirni, jaz pa ostajam sama nekje na robu, odrinjena iz te presrečne družbe, edina z nekimi »nerešljivimi« stiskami … Večali so se občutki krivde - občutki, da sem napačna, nesposobna in da nikamor ne pripadam.
Tako sem živela nekaj časa, dokler nisem začela odkrivati, da živim v zelo zgrešenih predstavah, zaradi katerih sem bila osamljena. Bolj kot sem si upala biti resnična v odnosih z drugimi, bolj sem odkrivala, da sploh nisem edina, ki tako čuti. Nisem edina, ki je včasih na dnu! Nisem edina, ki išče rešitve, ki ji je včasih težko in ki potrebuje podporo! Oh, kje pa!
Ravno pristni odnosi z ljudmi so mi dali velik vpogled v resničnost in v to, da smo prav zares vsi »bratje in sestre«. Nihče od nas ni vreden več in nihče vreden manj. Enako smo vredni in enako pomembni. Vsi smo na tem svetu, da rastemo, spoznavamo sebe in druge, se učimo, sanjamo in hrepenimo.
Srečujmo se v zavedanju, da smo med seboj povezani veliko bolj, kot si predstavljamo in da smo zato drug drugemu lahko neizmerno bogastvo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za komentar!