Grozno neprijetno mi je, ko kdo začne siliti v mojo hčerko in kar ne odneha. Največkrat so to osebe, ki jih niti ne pozna. »Pridi k meni. Pridi, da te popestkam.« In ko hčerka reče »ne« ali pa se začne umikati, marsikdo še bolj začne težiti ali pa jo na razne »prijazne« načine vabiti, da bi dosegel svoje. Sledi nekaj v smislu »ja, kako si pa ti sramežljiva«, »kaj se pa tako bojiš?«. Skoraj vedno sledi vprašanje, če kaj hodi v vrtec in potem zaključek: »Aha, to je zato. Saj ko bo enkrat šla v vrtec, bo pa boljše.«
Ufff …
Ob tem mi začne utripati rdeč alarm. Včasih ne morem verjeti, kako nasilna družba smo …
Najprej to. Otrokov NE je treba spoštovati. Če se ne želi »samo malo popestkati«, si pač tega ne želi. Mogoče si bo želel čez eno uro, ko nas bo malo spoznal, mogoče čez tri leta, mogoče pa nikoli. Spoštujmo otrokov ne.
Drugič. Je to »motnja« ali napaka, če je kakšen otrok bolj previden, počasen, zadržan? Je kaj narobe s tem, da ne steče takoj v objem, se ne smeje neznancem in je tiho? Je treba to čim prej popraviti, spremeniti? Že tako majhne otroke nezavedno učimo, da moraš biti v družbi samozavesten, vesel, da moraš ustreči željam drugih ljudi, da sploh ni pomembno, kaj ti v resnici čutiš, ampak je pomemben vtis, ki ga pustiš pri ljudeh. Plašnost, počasnost, previdnost niso zaželene in jih zato skrij ali pa se čimprej spremeni.
To sporočamo našim ljubim otrokom, ki so še tako nenarejeni. Ki so tako zvesti svoji naravi in še znajo poslušati svoje telo. Res, veliko se lahko naučimo od otrok. Namesto da jih popravljamo, bi jih lahko večkrat le opazovali in jim dali priznanje, da so lahko takšni, kot SO. Lahko bi se zgledovali po njih in bi si tudi mi dali dovoljenje, da smo počasni in previdni. Lahko bi si večkrat vzeli več časa za preverjanje, kaj zares čutimo ob ljudeh.
💓
Hvala, naši ljubi otroci. Vedno zaupajte vase in nikoli ne pozabite, kdo zares ste.
foto: Urška Bernik
----------------
Pridružite se mi še na FB strani Materina dušica! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za komentar!