V zelenem naročju

Narava mi pomeni ogromno. Najraje imam gozd, ki je moje zavetje in moje »zeleno naročje«.

Vedno znova rad bi v zeleno naročje
Ki je spleteno iz smrek in mahov
Tisočkrat vračam se v mislih domov
(iz pesmi Gozdovi v mesečini, Ansambel bratov Avsenik)

V današnjem svetu se mi zdi nujno, da se redno odmaknemo od vsega hitenja, od priganjanja telesa, da gremo stran od hrupa, od televizije in televizijskih oglasov, stran od glasnih nakupovalnih središč. Tudi stran od ljudi, ki nam črpajo energijo. Stran od vsega, kar nas obremenjuje in oddaljuje od nas samih.

Nekaj najbolj pomembnega v mojem življenju je zame to, da ostanem v sebi mirna in povezana s sabo in z naravo. Slišati moram sebe, svoje telo, in to je nujno za moje fizično in psihično zdravje.  

Kako se jaz odmaknem, kaj počnem? Ne, ne meditiram tri ure nekje na samem, niti ne delam kakšnih hudo zapletenih vaj. Preprosto, grem v  gozd. Občutek imam, kot da me gozd posluša in da vse razume. Vedno me sprejme. Zato si dovolim čutiti vse … ne obsojam se za to, kar čutim, ne silim se, da bi bila »pozitivna«. Ne počnem nič takega, samo hodim, diham, včasih molčim, včasih se zjokam, včasih se smejem in na glas govorim s sabo. Začutim svoje telo in objamem kakšno smreko, ki mi je všeč , hihi :) :) :) Opazujem mogočna drevesa, njihove močne korenine in široke krošnje. Poslušam, kako pojejo ptice, kako šumi potoček … Najbolj uživam, ko zaidem z glavne poti in odkrivam nove dele gozda.

V gozdu se tudi zavem, kako majhna sem in kako malo vem o Življenju. Ko obstanem pred drevesi, se mi vse zdi tako skrivnostno in veličastno. Pogosto se sprašujem, kdo vse je že hodil po tej zemlji pred mano, kaj je razmišljal, kakšne so bile njegove ali njene skrbi, njeno veselje?

Potem se mi zazdi, da so naši davni predniki živeli veliko bolj umirjeno življenje, veliko bolj povezano z naravo in tudi povezani med seboj, pa čeprav niso poznali wi-fi-ja. Lepo je zapisala Fani Okič, pisateljica in raziskovalka protokultur: "Najmlajše megalitske gradnje v Evropi nedvomno dokazujejo, da so njihovi tvorci živeli v razkošju narave, polnem užitnih plodov. V nepreglednih gozdovih je vrvelo lovnih živali vseh vrst, čisti potoki, jezera in reke so jim podarjali obilje vodnih organizmov. Porabili so največ tri ure dnevno, da so od narave vzeli toliko, kot so potrebovali za vsakdanje življenje. Vse to je pogojevalo notranji mir, ravnotežje duha in telesa.  Niso bili srečni, ker so mnogo imeli in posedovali, bili so srečni, ker so malo potrebovali. Ker so malo potrebovali, so pridobili ogromno tistega, kar nam kronično primanjkuje, pridobili so in imeli na razpolago ogromno časa." (iz knjige Da bo Življenje živelo)

 

 

Jesen mi je še posebej lepa. Odpada listje, dan se krajša, vse se umirja in pride čas, da razmislim – česa pa jaz ne potrebujem več v svojem življenju? Kaj naj »odpade«, kot odpade listje v jeseni? Česa bi lahko imela v življenju MANJ, da bom imela več časa za bistveno? Kako bom poskrbela zase, da bom zato lahko poskrbela tudi za druge?

Oj gozdovi v mesečini

Včasih vas dan zlati

Včasih vas noč srebri

V mesečini so spomini

Vedno ste v srcu z mano

Vedno ste v snu z menoj

♥